Ko se vam je kolcalo, je babica šepnila: »Nekdo misli nate«

Vsaka hiša ima svojo zgodbo, in v skoraj vsaki kuhinji je nekoč sedela babica, ki je znala povedati več, kot je pisalo v učbenikih. Sedela je ob oknu, pletla ali rezala jabolka, vi pa ste stopili mimo s tistim nenadnim, malce nerodnim hik, ki je prekinil tišino. Babica je vedno vedela odgovor. Ni iskala razlage v medicini ne v znanosti. Samo nasmehnila se je, dvignila pogled in rekla: »Aha, nekdo misli nate.«

Tisti trenutek je imel posebno toplino. Kot da svet ni bil več tako velik, ljudje niso bili tako daleč, in kolcanje ni bilo napaka telesa, temveč drobno sporočilo, ki je nekje drugje zažarelo v mislih nekoga, ki vas nosi v srcu. Babice so znale iz vsakdanjih stvari ustvariti majhne čudeže. Kolcanje je bilo eden izmed njih.

Čeprav ste se morda kot otrok spraševali, kdo bi to sploh lahko bil, je bila babičina razlaga bolj kot ne vabljiva misel, ki jo človek rad sprejme. Morda prijatelj, morda sorodnik, morda nekdo, ki ste ga srečali samo enkrat – a je v tistem trenutku pomislil na vas. Takšna prepričanja so del sveta, ki ga danes pogrešamo, sveta, v katerem so bile besede mehkejše, razlage bolj tople, in celo kolcanje nekaj, kar je povezovalo ljudi.

Včasih ste babico vprašali, kako to lahko ve. Pa je ponavadi skomignila in odgovorila: »Saj ne vem jaz, to ve življenje.« In prav ta stavek je odlično opisoval način, kako so starejše generacije razumele svet: s poslušanjem, z občutkom, z modrostjo, ki ni rasla iz knjig, temveč iz izkušenj.

Danes se zdi, kot da je takšna razlaga preprosta pravljica, a ko ponovno pomislimo nanjo, ugotovimo, da v resnici skriva nekaj univerzalnega. Misel, da nekdo nekje misli na nas, je človeška potreba. Kolcanje je bilo samo izgovor, da so nas babice opomnile na nekaj večjega – pripadnost, bližino in toplino odnosa.

Babica, kolcanje

Od kod sploh izhaja ta stari rek?

Ljudsko izročilo ima svojo lastno geografijo. V njej se prepletajo kmečki običaji, pregovori, zdravilske navade in drobne razlage, ki so pomagale razumeti svet, dolg preden so prišli zdravniki in priročniki. Rezek sunek v trebušni preponi (kolcanje) je bil v preteklosti pogosto razlagan kot znak, da se nekaj dogaja “v zraku”. Ljudje so verjeli, da se telo odzove, ko nekdo drug sproži misel, ki potuje kot tihi val.

Ta ideja se pojavlja v različnih kulturah. V Rusiji še danes pravijo, da morate izgovoriti imena ljudi, dokler kolcanje ne izgine – ime, pri katerem se preneha, naj bi bilo ime tistega, ki je mislil na vas. V Indiji obstaja podobna različica, povezava med kolcanjem in energetskimi tokovi. Slovenija pa je dodala svojo mehko, domačo različico: nekdo misli nate. Niti preverjati ni treba, niti ugibati. Pomembno je samo to, da občutek ostane lep.

Kolcanje med znanostjo in vraževerjem

Seveda danes vemo, da nastane zaradi neprostovoljnega krčenja prepone. Zdravniki točno določijo, kateri živci, kateri refleksi in kateri sprožilci so odgovorni. A zanimivo je, da znanstvena razlaga ni izrinila ljudske. Še vedno jo omenimo s pol nasmeška, še vedno je del pogovora in še vedno se prenese na otroke. Morda zato, ker znanstvena razlaga nima tiste mehkobe, ki jo prinese babičin glas.

V njej ni topline, ni pripadnosti, ni skrivnosti. Kolcanje je po medicini motnja. Po babicah – znamenje.

Zakaj je ta babičin rek leta 2025 še vedno živ?

Zato, ker ljudje potrebujemo pripovedi. Potrebujemo zgodbe, ki nas podprejo, ko se v vsakdanjem hrupu počutimo izgubljene. Babice so znale iz majhnih trenutkov ustvariti nekaj smisla. In ta modrost se ohrani tudi na spletu, v digitalnih časih, kjer se vračamo k ljudskim besedam, da si razložimo stvari, ki jih sicer razumemo, a jih raje slišimo obarvane s čustvi.

Ko se danes začne kolcanje, večina od nas še vedno pomisli: “Kdo pa zdaj misli name?” In ne glede na to, ali verjamemo vanj ali ne, si dovolimo trenutek igrive radovednosti. Morda zato, ker smo v sebi še vedno tisti otrok, ki je poslušal babico v kuhinji, z nogami bingljajočimi s stola.

Domačijski pogled: kolcanje je del družinskega rituala

V nekaterih hišah so babice rek nadgradile. Včasih so pospremile kolcanje z nasvetom: “Pokliči babi, če sem to jaz mislila nate.” Ali pa: “Če se ti trikrat kolcne zapored, boš kmalu dobil obisk.” Družinski rituali niso bili zapisani nikjer, pa so vseeno delovali. Z vsakim takim trenutkom so se vezi utrjevale.

Dandanes, ko živimo razpršeno, v mestih in vaseh, v tujini in doma, je takšen rek pravzaprav zelo sodoben. Postal je način, kako se spomnimo, da niso vse stvari, ki jih doživimo, samo fiziološke. Nekatere imajo tudi čustveni odtis.

Ali bi morali rek o kolcanju predati naprej?

Morda bi ga morali. Ne zaradi znanstvene resnice, temveč zaradi lepote, ki jo prinaša. Ko otrok sliši, da kolcanje pomeni, da nekdo misli nanj, se ne ustraši. Nasmehne se. To je preprosta, mehka misel, ki jo svet danes še kako potrebuje.

Ko iščemo načine, kako ohraniti povezanost, lahko prav takšni drobni pregovori znova postanejo most med generacijami. Ljudska modrost ni izgubila svoje vrednosti. Spominja nas, da je svet poln majhnih znamenj, a jih moramo znati videti.

Se vam kolca? To je preprost gib, ki lahko takoj pomaga

Tri rešitve, da se vam ne bo več kolcalo

16 zvokov telesa, ki pomenijo, da ste zdravi

Zakaj ljudje še vedno trkajo po lesu? Odgovor se skriva globoko v naši zgodovini

Objava Ko se vam je kolcalo, je babica šepnila: »Nekdo misli nate« se je pojavila na Vse za moj dan.