KO SE MOŠKI ZJOČEJO

KO SE MOŠKI ZJOČEJO

V  Gregorju se bodo spoznali mnogi, ki dandanašnji brez pameti pritiskajo na  ‘plin’, ki sedajo za volan  pijani, ki mislijo, da  so  na cesti najpomembnejši oni, potem   šele ostali vozniki.

Pa  da posežem malo nazaj......

Gregor zase pravi , da je bil do  slovenske samostojnosti še kolikor toliko  normalen človek. Delal je v nekem  podjetju, ki  pa  je  šlo v stečaj,  ko so začeli šefi  po lepi domači navadi krasti in prinašati  okoli delavce in državo. Seveda se jim je to posrečilo, imeli so prave politične zveze in cel kup sošolcev na ministrstvih. Delavci so se znašli na zavodu, med njimi tudi Gregor.

“Bilo je grozno.  Na poti je bil  tretji  otrok, odplačeval sem kredite za  adaptacijo hiše in tudi žena, kot frizerka ni zaslužila  kakšnega bajnega denarja. Kaj  naj narediva,  sva se spraševala , ko se je nama svet sesul na drobne koščke. 

Nekaj  mesecev  sem žrl apaurine, ker sem bil z živci popolnoma  na tleh. Potem tudi to ni več pomagalo.

Prosil   sem  enega in drugega za  popoldansko delo.   Počasi mi je  uspelo.   Delal   sem pri   tapetniku,  postavljal sem ograje,  montiral centralno kurjavo,  delal  na  cesti,  ‘golcal’ v gmajni   in  za par mesecev sem  se znašel tudi v  tujini. Tudi tam  sem čistil po gozdovih in zelo dobro zaslužil. “
Medtem je  žena  ostajala doma,  rodila sina,  prejemala  mizerno porodniško in  tuhtala , kako preživeti   s skromno  vsoto denarja. 
“Vse mi je šlo na živce: od  otrok, do tašče in do tistih, ki  se jim o najinih problemih  ni niti  sanjalo.  

Zdelo se mi je, kot da sem izobčena iz družbe. Izogibali so se me. Takrat, na začetku,  brezposelnih še ni bilo toliko kot danes,« je segla v pripovedovanje še žena Tinka.

»Z možem sva lajala drug na drugega kot dva psa. Kakšen  dan ga tudi  videti nisem  mogla.  On je, seveda, lepo šel od doma na delo, meni pa je prepustil vse skrbi. Kaj ne bi ponorela?!  Ko se je  vrnil,  umazan  in sestradan, je planil v kuhinjo in požrl vse, kar mu je prišlo pod roke.  Kaj pa jaz in otroci?! sem  mu poočitala. Cel  dan ste doma in  lenarite. Od česa boste   pa lačni? mi je  po navadi zabrusil nazaj na svoj strupen način…«

Gregorja je  obsedlo delo in denar. Vsak tolar, ki ga je zaslužil, je dajal na kup in bogvarij, da bi  se ga kdo dotaknil.  Ni  bilo važno, da  starejša otroka nista imela kaj obleči, niti  se ni oziral  na to, da je zmanjkalo kurilnega olja (drva so v domači gmajni, kaj bi  razmetavali, je govoril), važen mu je bil samo denar, ki se je nabiral na bančnem računu.

“Še malo, pa si bom kupil kombi,  sem si vzneseno govoril, ko sem   prišteval obresti.”

To se je po dveh letih res zgodilo. Kombi sicer ni bil nov, toda kljub temu se je počutil kot kralj. Imel  je nekaj svojega  in ko  so mu potrdili, da bo lahko prevažal  šolske otroke,  se mu je zdelo, da je na konju.

“Žena je mislila, da bomo lažje zadihali, toda njeno tarnanje in prošnje niso segle do  mojega  srca.  Zakaj bi imel samo kombi, če  si lahko, kdaj pozneje, privoščim  tovornjak, sem ji rekel,  ko  se je želela z menoj pogovoriti o resnih zadevah.  Kako sem  bil trd in krut! Najmlajšega, Nejca, sem komaj  poznal! Vse dneve sem bil na cesti, ob večerih pa sem raje zavil na dva deci, da sem si vsaj malo  osvežil  glavo. Ne žena in ne otroci niso imeli od mene nič. Nič!”

Večeri v  ‘prijetni’ moški družbi so se  kdaj pa kdaj zavlekli.. …

“  Saj nisem bil pijan, to ne,  le zjutraj sem se prebudil s težko glavo.  A boš šel tak za volan, mi je  včasih očitala  žena  in me zaskrbljeno spremljala z očmi,  ko sem  motovilil po stanovanju in iskal  hlače ali nogavice. Kaj čvekaš, sem jo nadrl.  A garam za vas,  da boste lahko  svoje lene riti  nosili  pokonci ?  je bil moj  znani stavek, ki so  ga morali  poznati  tudi sosedje.  Posebno še, ker nisem šparal z glasom, kadar sem  bil razdražen. 

Še zdaleč nisem  hotel  priznati, da garam zato, ker se  mi je malo zmešalo in da posedam  po gostilni zato, da se pohvalim pred drugimi, češ, poglejte, tiste barabe v fabriki so me sunile na cesto, ampak jaz se  vseeno ne dam, Tak sem  bil.  Pokvarjen od nog do glave!”

II.

Gregor ni poznal ne nedelj niti praznikov. Takrat, ko bi bil lahko prost, je vozil okoli romarje na  Brezje, Kurešček in  Sveto goro. V Gardelandu je bil neštetokrat. Kjer se je dalo kaj zaslužiti je bil zraven.

“Prijatelji so bili polni zavisti. Če bi te razparali, so mi govorili, bi denar kar frčal okoli tebe.  Bilo je res.  Razen za pijačo si nisem ničesar privoščil.  Šparal sem. Za tovornjak.  Ko ga bom imel, sem mislil, bo vse drugače.  Denar bo sam letel na kup in jaz bom lahko ostajal doma in se posvečal družini, “si je govoril Gregor.

“Potem je nekoč prišlo prvo svarilo.  Neko skupino  sem peljal v Velenje  na   kajjazvem  kakšno  prireditev. Prejšnji večer sva se sporekla z ženo, potem sem šel svojo užaljenost zalit še v gostilno in, seveda, zjutraj, sem se zbudil z groznim mačkom. Bil sem  kot pretepena  melona.  Po  dobri uri  vožnje sem postal strašno zaspan.  Če bi bil v avtomobilu sam, bi zavil  na kakšno parkirišče,in malo zadremal. Komaj sem se  zadrževal,  da za volanom nisem kinknil. Saj poznate tisto: samo pol sekunde  zaprem oči, samo tisočinko sekunde in bo  vse drugače.  Toda naenkrat, na nekem nepreglednem  ovinku, me je nenadoma  zaneslo. Še danes vidim pred seboj  razmajano  katrco in prestrašeno punčaro, ki je sedela  za volanom.  Za mačjo dlako se je razšlo.  Ustavil sem nekaj  deset metrov naprej , stopil  do dekline in jo oblajal kot psa.  Kje imaš  oči, kod voziš,  celo prekleta  baba, sem  ji rekel.  In še nisem  odnehal.  Babe niste za volan, sem  kričal nanjo še, potem ko so se ji vlile solze.  Nikakor nisem  hotel  priznati, da sem bil sam kriv.  In nihče  drug.”

Gregor je kakšen  mesec ali dva vozil previdneje. 

“Morda  sem v podzavesti  začel spoznavati, da  pa vendarle  nisem  bog in  da  se mi lahko kaj zgodi tako kot ostalim smrtnikom,“ je dodal  in se zastrmel v ženo.  (Tinka pa je sprožila  dlan in ga  pobožala po  roki.  Koliko ljubezni je bilo v tej kretnji!)