Ko komunikacija utihne: kaj se zgodi z odnosom?

Odnos lahko navzven preživi tudi brez iskrenosti ljudje lahko ostanejo skupaj iz navade, zaradi otrok, kredita, strahu pred spremembo ali preprostega občutka dolžnosti. A ko iskrena komunikacija odpove, se pogosto zgodi nekaj tišjega: zaupanje se začne tanjšati, bližina se umakne, partnerja pa vse pogosteje živita drug mimo drugega. Zato je pošten odgovor tak: preživi lahko “oblika”, težje pa preživi odnos, kot ga večina razume kot prostor varnosti, bližine in medsebojne podpore.

Zakaj iskrena komunikacija v odnosu ni “lepa navada”, ampak temelj zaupanja?

Iskrenost ni to, da povemo vse, kar nam pade na pamet. Bolj gre za občutek, da partnerju lahko povem bistveno: kaj me boli, kaj mi je pomembno, česa me je strah, kaj potrebujem. Ko to izgine, partner začne ugibati in ugibanje je v intimnih odnosih praviloma slab svetovalec.

Raziskave o parih to potrjujejo precej trezno. V preglednem znanstvenem članku (M. D. Johnson in sodelavci) avtorji povzamejo ugotovitev, da pozitivni vzorci komunikacije krepijo kakovost odnosa, kopičenje negativnih izmenjav pa najeda zadovoljstvo. To je pomembno, ker pokaže, da odnos ne razpade vedno zaradi “velikega dogodka”, ampak zaradi majhnih, ponavljajočih se izkušenj: posmeha, ignoriranja, drobnih laži, izmikanja, kaznovalne tišine.

Foto: Prepir Vir: Freepik

Kdaj se zdi, da odnos deluje tudi brez iskrenosti?

Nekateri pari živijo v tihi pogodbi: o določenih temah se ne govori, ker bi pogovor sprožil prepir. To lahko kratek čas deluje zlasti v obdobjih preobremenjenosti (bolezen, skrb za majhne otroke, finančni stres), ko je glavna prioriteta stabilnost in ne čustvena bližina.

Tak “mir” ima dve različici. Prva je začasna: partnerja zavestno odložita težek pogovor, ker nimata moči, vendar ga ne zanikata. To je lahko zdrava strategija, če se kasneje res vrneta k temi. Druga je trajna: ne govori se, ker je nevarno. Ne nujno fizično dovolj je že, da vsak poskus iskrenosti prinese posmeh, izbruh, očitke ali hladno kaznovanje. Takrat postane neiskrenost način preživetja, ne način odnosa.

Kaj če “molk” ni mir, ampak obramba?

Ko se nekdo umika, drugi pogosto misli: “Ne zanima ga.” Umikajoči se pa pogosto doživlja nekaj drugega: “Če odprem to temo, bo šlo narobe.” In nastane klasičen krog: eden pritiska, drugi se umika bolj ko eden pritiska, bolj se drugi zapira.

Dr. John Gottman, psiholog in raziskovalec partnerskih odnosov (Gottman Institute), opisuje štiri posebej škodljive sloge vedenja v konfliktu: kritiziranje, prezir, obrambnost in “zid” ko se nekdo iz interakcije umakne, utihne in ne sodeluje več. Gottman to zadnje pojasni kot odziv, kjer poslušalec “izstopi” iz pogovora, se zapre in preneha odgovarjati. To ni isto kot premor. Premor je dogovor: “Zdaj sem preplavljen, rabim 20 minut, potem se vrneva.” “Zid” pa je izginotje iz odnosa: partner ostane sam s problemom in s sporočilom, da nima sogovornika.

Foto: Pogovor s strokovno osebo Vir: freepik

Ali drži, da je dobra komunikacija garancija za srečen odnos?

To je eden najbolj razširjenih mitov in resnica je bolj zanimiva. Ameriško psihološko združenje (American Psychological Association) komunikacijo postavi med ključne gradnike zdravega odnosa in poudari, da si zdravi pari vzamejo čas, da se redno “check-inajo” drug z drugim. Toda hkrati raziskave zadnjih let opozarjajo, da komunikacija ni čarobno stikalo: ni dovolj, da se pogovarjava “pravilno”, če je odnos pod stalnim stresom, če je zaupanje že ranjeno ali če imata partnerja zelo različne vrednote.

Tudi starejša, pogosto citirana študija (Lavner idr.) ugotavlja, da komunikacija v nekaterih primerih napoveduje zadovoljstvo, vendar ti učinki pogosto niso trajni; avtorji celo opozorijo, da je vzročni vpliv komunikacije na zadovoljstvo lahko bolj omejen, kot se je dolgo domnevalo. Kaj to pomeni v praksi? Da se je smiselno vprašati: ali je problem res “kako govoriva” ali pa “o čem ne moreva govoriti” in “kaj se zgodi, ko poskusiva”.

Kdaj komunikacija še rešuje odnos in kdaj ga ne more več?

Če vprašanje postavimo ostro: ali odnos lahko preživi brez iskrene komunikacije?

DA, lahko, če:

• partnerja zavestno izbereta bolj funkcionalno, manj intimno partnerstvo in sta s tem res pomirjena,
• gre za prehodno obdobje, ko se pogovor odloži, ne pa ukine,
• so meje jasne: ni skrivnosti, ki rušijo zaupanje, ni dvojnih življenj, ni manipulacije.

NE, praviloma ne, če:

• se iskrenost nadomesti s prikrivanjem, laganjem ali “polresnicami”,
• se konflikti rešujejo s tišino, kaznovanjem ali prezirom,
• eden stalno nosi čustveno breme odnosa, drugi pa se umakne v pasivno udobje,
• je v odnosu prisoten strah (pred izbruhom, poniževanjem ali posledicami iskrenosti).

Foto: Slaba komunikacija Vir: Freepik

Kaj pa miti in kaj dejstva?

Mit: “Če se ne kregava, je vse v redu.”
Dejstvo: Odsotnost prepira je lahko znak miru, lahko pa je znak tega, da sta partnerja odnehala. Včasih se odnos konča precej pred razhodom takrat, ko se ljudje nehajo truditi, da bi se razumeli.

Mit: “Iskrenost pomeni, da povem vse, brez filtra.”
Dejstvo: Iskrenost brez spoštovanja je pogosto samo agresija. Zrela komunikacija je tudi izbira trenutka, načina in odgovornosti: “To je moje doživljanje” namesto “Ti si tak.”

Mit: “Če bi me imel rad, bi vedel.”
Dejstvo: “Branje misli” je priročen izgovor, da se ne izpostavimo. V resnici pa partnerju odrekamo možnost, da nas razume in se odzove.

Kako se to pokaže v Sloveniji in kaj je realno na voljo?

Ko komunikacija razpade, se v Sloveniji pogosto zelo hitro odprejo tudi praktična vprašanja: skrb za otroke, stiki, preživnina, premoženje. Prav zato ima v našem prostoru težo družinska mediacija. Na strani GOV.SI je pojasnjeno, da se mediacija lahko izvede pred, med ali po sodnem postopku; pred začetkom in po koncu postopka jo izvajajo mediatorji na centrih za socialno delo in zunanji izvajalci s seznama ministrstva, mediator pa nima pooblastila odločanja, temveč pomaga pri ponovni vzpostavitvi komunikacije in iskanju dogovora.

Pomemben je še en detajl, ki ga ljudje pogosto spregledajo: v Sloveniji se mediacija ne izvaja, če obstaja sum nasilja v družini. To ni formalnost, ampak priznanje, da “pogovor” ni vedno varen teren. Pri iskanju strokovne pomoči je za slovenski prostor relevanten tudi novejši okvir: Zakon o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD) določa pogoje in nadzor nad izvajanjem psihoterapevtske dejavnosti. To ne rešuje odnosov samo po sebi, prinese pa več jasnosti, kdo in pod kakšnimi pogoji sme izvajati psihoterapevtsko obravnavo.

Foto: Iskrena komunikacija Vir: freepik

Kaj si je vredno priznati, preden rečeva “morava več komunicirati”?

Včasih problem ni pomanjkanje besed, ampak pomanjkanje varnosti. Če se iskrenost konča z zasmehovanjem, očitki ali izbruhom, bo človek prej ali slej utihnil ne zato, ker mu ni mar, ampak ker se ščiti. In če se iskrenost konča z “prav, potem pa pojdi”, se odnos spremeni v pogajanje pod grožnjo. Odnos brez iskrene komunikacije lahko obstane kot organizacija življenja. Težje pa obstane kot partnerstvo, kjer se človek počuti videnega. Če je cilj bližina, je iskrena komunikacija manj “tehnika” in bolj odločitev: da bova drug drugemu varna sogovornika tudi takrat, ko je neprijetno.

Pripravil: L. H.
Viri: APA (American Psychological Association), Gottman Institute (dr. John Gottman), Johnson idr., GOV.SI

The post Ko komunikacija utihne: kaj se zgodi z odnosom? first appeared on NaDlani.si.