Ko je ves svet gledal, je imel piščalko Slovenec: Slavko Vinčić vodil finale za zgodovino

Španija je po dramatičnih podaljških z 1:0 premagala Argentino in postala svetovni prvak, toda del nogometne zgodovine je v nedeljo zvečer pisala tudi Slovenija. Najpomembnejšo tekmo na planetu je vodil Mariborčan Slavko Vinčić – ob njem pa sta stala še slovenska pomočnika Tomaž Klančnik in Andraž Kovačič.

Polne tribune stadiona v New Jerseyju, nešteto milijonov gledalcev pred zasloni, na zelenici pa največja nogometna imena tega časa. In človek, ki je moral v vsem tem hrupu ohraniti hladno glavo, je prihajal iz Maribora.

Slavko Vinčić je postal prvi Slovenec v zgodovini, ki je sodil finale moškega svetovnega prvenstva. Še več: Slovenijo je na največjem nogometnem odru predstavljala celotna sodniška trojka, saj sta mu ob stranskih črtah pomagala Klančnik in Kovačič.

Finale, v katerem ni bilo prostora za strah

Tekma ni bila sodniški sprehod. Bila je trda, napeta in na trenutke nevarno blizu popolnemu kaosu. Po rednem delu ni bilo zadetkov. Vinčić je v sodnikovem dodatku drugega polčasa po drugem rumenem kartonu izključil Argentinca Enza Fernándeza, Španija pa je številčno premoč izkoristila v podaljšku. Ferran Torres je v 106. minuti dosegel edini zadetek srečanja in Španiji prinesel drugi naslov svetovnega prvaka. Po zadnjem žvižgu je rdeči karton zaradi incidenta prejel še Leandro Paredes.

Vinčić se je znašel tudi v središču polemike, ko je v podaljšku razveljavil zadetek Nica Williamsa zaradi predhodnega prekrška Mikela Merina. Nekateri španski komentatorji in nekdanji sodniki so odločitev kritizirali, toda pri finalu svetovnega prvenstva je skoraj nemogoče preživeti večer brez jeze ene ali druge strani.

Ko je tekma postajala vse bolj vroča, ko so igralci obkoljevali sodnika in ko je bilo treba sprejemati odločitve, ki lahko odločijo svetovnega prvaka, je bil v središču Slovenec.

Collina ga ni izbral zaradi lepega nasmeha

Sloviti Pierluigi Collina Vinčiću finala ni podaril. FIFA je ob imenovanju jasno navedla, da je bila odločilna njegova uspešnost na prvenstvu.

Ko mu je Collina sporočil novico, je bil 46-letni Mariborčan vidno pretresen. Priznal je, da je najprej doživel šok, nato pa neizmerno srečo. Ob tem zaslug ni pripisal le sebi, temveč tudi pomočnikoma Klančniku in Kovačiču.

»Brez njiju to ne bi bilo mogoče,« je poudaril Vinčić in s tem pokazal nekaj, kar pogosto pogrešamo tudi zunaj nogometa: uspeh posameznika je velikokrat uspeh celotne ekipe.

Njegova pot do finala sicer ni bila naključna. Vinčić je leta 2022 sodil finale Evropske lige, leta 2024 finale Lige prvakov med Borussio Dortmund in Real Madridom, vodil pa je tudi polfinale evropskega prvenstva med Francijo in Španijo. V nedeljo je svojemu življenjepisu dodal še najvišje mogoče sodniško priznanje.

Slovenski športnik uspe, mi pa iščemo star policijski zapisnik

Medtem ko je svet govoril o zgodovinskem slovenskem dosežku, se je del javnosti znova raje ukvarjal z dogodkom iz leta 2020, ko se je Vinčić znašel na kraju policijske racije v Bosni in Hercegovini. Pri tem se pogosto pozabi najpomembnejši del zgodbe: Vinčić je bil zaslišan kot priča, izpuščen brez obtožnice in nikoli ni bil obtožen sodelovanja pri kaznivih dejanjih. Toda očitno je šest let star policijski zapisnik za nekatere zanimivejši od dejstva, da je Slovenec pravkar vodil največjo nogometno tekmo na svetu.

V nedeljo zvečer na igrišču ni bilo slovenske reprezentance, a je bilo ime Slovenije kljub temu izgovorjeno po vsem svetu. Ob Messiju, Yamalu, Rodriju in drugih zvezdnikih je stal mož iz Maribora. Ob njem še dva Slovenca. Vsi trije so predstavljali državo z vsega dvema milijonoma prebivalcev na največjem športnem odru, kar jih obstaja.

Takšne pozornosti ne more kupiti nobena turistična kampanja, noben razpis in noben milijonski promocijski proračun. To si je treba prislužiti z leti dela, pritiska, kritik in odločanja v nekaj sekundah.

Španija je postala svetovni prvak. Toda tudi Slovenci smo imeli razlog za ponos. Slavko Vinčić je v nedeljo stal na vrhu nogometnega sveta. Lokalna nevoščljivost pa je znova ostala tam, kamor sodi – globoko v prepovedanem položaju.