Ko je hrane na pretek

Lani je gozd naravnost razsipal z želodom, to je hrastovimi plodovi. Tudi sam sem ga nabral za eno vrečo, in sicer za šoje, da bi jih lahko pozimi fotografiral, ko ga odnašajo s krmišča pred hišo. Šoje namreč prisegajo na to hrano. Ker snega ni bilo, še pomislile niso, da bi pobirale želode, ki sem jim jih nastavil, saj so bila v gozdu tla pod hrasti vsepovsod, kot bi bila tlakovana z njimi. Moj trud z nabiranjem je bil torej zaman. Če je bila zaloga hrane v obliki hrastovih plodov naravnost neznanska, pa lani ni bilo prav nič z bukovim žirom. Bukev je izmenično rodna, kot je izmenično roden tudi hrast, razlika je le v tem, da hrast in bukev ne obrodita v istem letu. Tako ima gozdna živalska skupnost vedno razpoložljivo hrano za svoj obstoj. Ker lani bukev ni obrodila, je bilo temu primerno tudi malo polhov, ki so na žir življenjsko vezani. Samica polha spomladi celo prepozna cvetne brste, iz katerih se bo razvil žir, in če jih ni, se sploh ne bo parila, saj bi v nasprotnem primeru ml...