Ko Evropa izgubi obraz: resnica o obisku Jourove pri Accettu

Po skoraj treh letih prikrivanja je razkrita tretja točka zloglasnega opomnika »Kaj želimo od Accetta«. Evropska komisija je lagala, da RTV Slovenija ni bila tema pogovora. Resnica razkriva politični pritisk, ki bi moral imeti posledice — tudi za Ursulo von der Leyen.

Po skoraj treh letih molka, sprenevedanja in birokratskih izmikanj je Evropska komisija končno razkrila famozno tretjo točko opomnika »Kaj želimo od Accetta«. Sodišče EU je Evropsko komisijo prisililo, da jo objavi. In zdaj je jasno, zakaj je Bruselj to informacijo tri leta tako zavzeto prikrival.

V tej točki izrecno piše, da naj podpredsednica Evropske komisije Věra Jourová »poišče priložnost, da preveri stališča predsednika Ustavnega sodišča o novem zakonu o RTV Slovenija« — zakonu, ki je bil takrat v presoji ustavnega sodišča. V Nemčiji ali Franciji bi podpredsednico EU s takšno agendo dobesedno brcnili v rit na vrhu stopnic pred vhodom Ustavnega sodišča. Ko pa se je to zgodilo v Sloveniji, je Evropska unija molčala.

Věra Jourová, takrat podpredsednica Evropske komisije, zadolžena (pozor!) za transparentnost, je po obisku zatrjevala, da z Matejem Accettom o RTV zakonu nista spregovorila niti besede. Sklicevala se je celo na svojo “moralno integriteto”. A zdaj, ko je dokument razkrit, je jasno, da je lagala — in da je Evropska komisija ves ta čas zavestno prikrivala resnico.

Posledice tega obiska so usodne za slovensko demokracijo. Pet ustavnih sodnikov je takrat najprej začasno zadržalo vladni zakon o čistki na RTV Slovenija. Po obisku Jourove si je predsednik sodišča Matej Accetto premislil. Nenadoma je bila odločitev obrnjena, in vladni prevzem nacionalne televizije je lahko stekel naprej. Do danes ustavno sodišče še ni odločilo, ali je bil zakon sploh ustaven.

“To potrjuje točno tisto, česar smo se bali od začetka. Podpredsednica Komisije Jourova je v sodelovanju s svojim političnim zaveznikom Robertom Golobom prišla v Slovenijo z namenom vplivati na predsednika Ustavnega sodišča, da omogoči uveljavitev zakona, s katerim je vlada prevzela RTV.” — evropski poslanec Milan Zver

Ta dokument zdaj de facto potrjuje politični vpliv Evropske komisije na sodno vejo oblasti ene od držav članic. Potrjuje, da se je Bruselj vmešaval v notranje zadeve Slovenije in nato skoraj tri leta vztrajno prikrival dokaze. V takšnih okoliščinah ni več mogoče govoriti o naključju ali nesporazumu. Gre za politično dejanje, za vplivanje na odločanje sodišča, ki bi moralo biti neodvisno.

Gre za dokaz, da Evropsko unijo vodijo ljudje, ki so pripravljeni za politično moč in prevlado celo neko državo (kot je v tem primeru Slovenija) dobesedno poriniti nazaj v roke totalitarne ideologije (katere del so več kot očitno sami). To, da je mlada država začela resneje samostojno stopicati in se postavljati pokonci skozi demokratične procese, seveda takšnim kruhoborcem ni mar. Kljub temu, da vsak komisar oz. komisarka priseže ob nastopu mandata. Med prisego izjavi, da bo pri opravljanju svojih dolžnosti spoštovala pogodbe in Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

In zdaj se pojavlja logično vprašanje: Do kdaj bo Ursula von der Leyen, po vsem tem, še vodila Evropsko komisijo? Kako je mogoče, da institucija, ki bi morala varovati pravni sistem Evropske unije, poseže v delo sodišča države članice … in nato celo laže o tem? Čas je, da od vodstva Evropske unije odločno zahtevamo odgovornost in primerne posledice. Če Bruselj ne premore moralne drže, da prizna napako in prevzame odgovornost, potem Evropa izgublja tisto, kar jo je nekoč delalo močno: verodostojnost, poštenost in načelo, da zakon velja enako za vse.

Evropa, ki danes moralizira drugim, hkrati sama izvaja politične pritiske in prikriva resnico. Takšna Evropa ne more biti svetilnik demokracije. To ni Evropa spoštovanja prava, temveč Evropa dvojnih meril.

Skrajno levičarsko gibanje, ki si je uspešno podredilo številne demokratične procese po Evropi (spodbujanje nelegalnih migracij, zeleni prehod, razgradnja pravnega sistema s pristranskimi sodbami …), je s svojo nasilno ideologijo preplavilo tudi demokratične procese v Sloveniji. Očitno s podporo samega vrha Evropske unije. Posledice so za Slovenijo katastrofalne.

Uzurpacija najvplivnejšega medija v državi tj. nacionalne medijske hiše in s tem posledično popolni razkroj objektivnosti ima za posledico podreditev tudi preostanka slovenskega medijskega prostora ter uveljavitev in razmah diktature Golobove vlade. Zadnji tak primer je uveljavitev božičnice.

Vpeljava božičnice je šolski primer delovanja diktature.

Robert Golob je božičnico javno napovedal, še preden so koalicijski partnerji zanjo izvedeli. Kaj šele drugi pristojni za tako resne sistemske spremembe kot je npr. ekonomsko socialni svet. Volja diktatorja je pač volja diktatorja, ki se jo udejani brez vprašanj, kaj šele razpravlja o njej. To pa se lahko zgodi, če nihče v imenu javnosti dosledno ne zahteva odgovornosti od njega in celotne vlade.

Če novinarji v medijih z dovolj velikim dosegom (ti. osrednji mediji) ne postavljajo kritičnih vprašanj ter dosledno terjajo odgovore kot glas javnosti, potem oblast nemoteno uveljavlja svojo voljo. Praviloma tudi mimo pravil ter, kar je najhuje, počasi počisti tudi medijske nasprotnike. Saj je vendar celo Društvo novinarjev tiho od v nebo vpijočih svinjarijah po medijih. Gre torej za medijsko krilo te vlade in ne cehovsko združenje? Še dobro, da je glasno vsaj Društvo novinarjev in publicistov, da nekako brani novinarski ceh pred popolno degradacijo. A brez složnega in združenega nastopa vseh novinarjev skupaj, ob očitnih kršitvah in grožnjah novinarjem, je seveda vse skupaj podobno lajanju v luno, medtem ko gre karavana mirno dalje.

Lastnik političnega prostora je javnost in ne vlada.

Lastnik političnega prostora je javnost in ne vlada. Res pa mora kdo v imenu te javnosti kaj kritičnega vprašati in nato dosledno zahtevati odgovore. Sicer prevlada volja močnejšega tj. vlade. Zavlada strah in tišina, država pa se znajde tam, kjer je … danes Slovenija. Nemo opazovanje laži in nebuloz o npr. strašni davčni, pokojninski, zdravstveni in ne vem kakšni reformi, ukradeni identiteti v Romuniji, nakupu kar šestih gasilskih letalskih brencljev ter dveh policijskih, ups oprostite, reševalnih helikopterjev kljub nasprotovanju stroke, prirejenih razpisih za “naše”, da v miru lahko zasedajo strateška delovna mesta … in ne vem kaj še vse s strani Roberta Goloba in vladne koalicije.

Ko Bruselj izgubi moralni kompas, se vsaka razprava o “vladavini prava”, v državi brez trdne demokracije, spremeni v navadno farso. In v Sloveniji se je zgodilo točno to. V samo treh letih Golobove uzurpacije demokratičnih vzvodov (ključen pa je bil prav prevzem RTV), smo glede demokracije zdrsnili nazaj za vsaj 30 let, če ne celo več.

Resnica je zdaj razkrita. Vprašanje je, ali bodo to dejstvo v vsej svoji globini razumeli tudi volivci na prihajajočih državnozborskih volitvah in dokončno opravili s to skrajno levičarsko ideologijo. Predvsem pa omrežje, ki si tako predrzno lasti našo skupno državo, duši naš razvoj in uničuje prihodnost naših otrok, dokončno poslali v zgodovino.

Edvard Kadič

PS: Kdo je pravzaprav Věra Jourová? Kliknite TUKAJ