Knjižnji molj sprašuje: MITJA REICHENBERG

Se lahko na kratko predstavite?

Sem ustvarjalec na področju več disciplin – kot glasbenik, komponist, pedagog in publicist, ki išče dialog med umetnostjo, znanostjo in družbo. Moja pot se vije skozi koncertne dvorane, akademske avle, kinodvorane, predavalnice in filmske ter avdio studie, kjer glasbo obravnavam kot živo snov, ki prepleta zgodbe, teorije in čustva.

Kompozicijo sem doštudiral pri prof. Danetu Škerlu na Akademiji za glasbo, kjer sem raziskoval meje glasbenega jezika, podiplomski študij pa pod mentorstvom prof. dr. Rastka Močnika na Filozofski fakulteti na oddelku za sociologijo, kjer sem dodatno premislil družbene kontekste umetnosti, predvsem filma in glasbe in zapisal, kako glasba odmeva v kolektivni zavesti.

Skladam in produciram glasbo, ki ne le spremlja podobe, temveč gradi emocionalne svetove. Kot predavatelj na univerzah raziskujem, kako se glasba, tehnologija in družba prepletajo. Učim ne le veščin, temveč tudi kritičnega mišljenja o umetnosti, glasbi, filmu in sobivanju. Pišem o glasbi kot kulturnem fenomenu – od analiz filmskih partitur do razprav o tem, kako zvoki oblikujejo našo identiteto.

Verjamem, da je glasba most med racionalnim in čustvenim, med posameznikom in skupnostjo. Moje delo je pogosto eksperiment: kako lahko akademska globina sodeluje s popularno kulturo? Kako filmska glasba postane oblikovalec zgodbe?

Če bi se definiral v enem stavku:
»Sem komponist, ki partituro bere skozi prizmo družbe, in sociolog, ki svet razume skozi umetnost.«

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

Seveda verjamem v umetnost. Umetnost odraža našo kolektivno in individualno identiteto. Skozi zgodovino je umetnost dokumentirala človeške izkušnje, čustva, strahove in sanje. Brez nje bi izgubili dostop do neskončnih odtenkov človeškega bitja.

Umetnost nas prisili, da premislimo svoja prepričanja in vidimo svet z drugačnih zornih kotov. Lahko nas spodbudi k empatiji, kritičnemu razmišljanju ali celo revoluciji zavesti.

Ustvarjanje in doživljanje umetnosti lahko celi duševne rane, pomaga pri obvladovanju stresa in izražanju neizrekljivega. Je most med podzavestjo in realnostjo.

Umetnost je pogosto orodje družbene kritike in sprememb. Od Goye do Banksyja umetniki izzivajo status quo in dajejo glas marginaliziranim. Verjeti v njeno moč pomeni verjeti v možnost drugačnega sveta.

Umetnost nas lahko dvigne iz vsakdanjosti v sfero čiste lepote in čudenja. V svetu, ki pogosto nagrajuje utilitarizem, umetnost opominja, da ima življenje vrednost tudi zunaj praktičnosti.

Umetnost je jezik, ki presega čas. Ko stojimo pred Michelangelovo “Pieta” ali poslušamo Beethovna, sodelujemo v dialogu, ki traja že stoletja.

Torej – zakaj verjeti vanjo? Ker umetnost ni le zabava ali luksuz – je nuja. Kot je rekel Dostojevski: “Lepota bo rešila svet”. Verjeti v umetnost pomeni priznati, da je človeštvo več kot biologija in ekonomija; da smo bitja, ki iščejo pomen, povezanost in transcendenco.

Ali je umetnost vedno “dobra”? Ne. Lahko je moteča, provokativna ali celo uničujoča. A prav v tem je njena moč – prisili nas, da se soočimo s kompleksnostjo življenja. In to je nekaj, v kar je vredno in nujno verjeti.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Ne ustvarjam čistega leposlovja. Moje knjige, članki in besedila so dejansko najbolje definirani kot kombinacija znanstvenega, umetniškega in leposlovnega (literarnega) ustvarjanja, saj se prav v kombinacijah izrišejo vedno najpomembnejši elementi emocionalnega in racionalnega dojemanja sveta, s tem pa tudi sveta umetnosti.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Leposlovno ustvarjanje ima na družbeni ravni mnoge vloge, ki presegajo zgolj estetsko uživanje. Njegovi poslanstvi, smisli in cilji so kompleksni in pogosto medsebojno prepleteni, vendar jih lahko razčlenimo na nekaj ključnih plasti.

Literatura (npr. Homer, Dante, Levi) dokumentira ne samo dogodke, temveč tudi kako so jih ljudje doživeli.

Pisci kot so Toni Morrison ali Orwell razkrivajo, kako zgodovino pripovedujejo močni, in ponujajo alternativne rešitve.

Realistični romani (npr. Dickens, Zola) ali satira (Swift, Vonnegut) izpostavljajo socialne probleme, ki jih družba morda ignorira.

Utopije in distopije postanejo del resničnosti – dela kot “1984” ali “The Handmaid’s Tale” opozarjajo na nevarnosti totalitarizma, spodbujajoč bralce k refleksiji o lastni družbi.

Romani in zgodbe nas učijo, da življenja drugih (npr. migrantov, marginaliziranih skupin) niso abstrakcija, temveč mreže čustev in izkušenj (glej npr. “Stran” Feri Lainščka). Širjenje razumevanja, da so ljubezen, strah, izguba – to se večne teme človeštva.

Leposlovje ohranja lokalne zgodbe in idiome (npr. Prežihov Voranc za koroško-slovensko izkušnjo, ali književnost Sámi ljudstev).

Narodni epi, ljudske pravljice oblikujejo identiteto skupnosti. Kafka, Camus ali Borges raziskujejo absurde življenja, smisel trpljenja ali naravo resničnosti.

In nenazadnje – poezija (npr. Srečko Kosovel, Edna St. Vincent Millay) spominja, da svet ni le funkcionalen, temveč tudi čudežen. V dobi algoritmov in klikanja samo literatura ohranja prostor za ambivalentnost, kompleksnost in počasno refleksijo.

Pisci, kot so Charlotte Delbo (Holokavst) ali Aleksandar Hemon (izgnanstvo), pomagajo družbi obdelati kolektivne rane. Študije kažejo, da branje literarnih besedil zmanjšuje predsodke in povečuje psihološko odpornost na neumnost človeštva.

Torej leposlovje ni samo “zabava” – je laboratorij človeške kompleksnosti. V svetu, ki vedno bolj nagrajuje enostavne odgovore, literatura postavlja prava vprašanja. Kot je rekel Jorge Luis Borges: “Književnost je sanjarjenje usmerjano od družbe.”

Mitja Reichenberg – glasbenik, komponist, pedagog in publicist, ki išče dialog med umetnostjo, znanostjo in družbo

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Če bi skušal zajeti poglavitni smisel kulture v jedrnati povedi, bi rekel, da je to ohranjanje in ustvarjanje pomena. Kultura omogoča koordinacijo med ljudmi: jezik, pravila, simboli in tradicije so »koda«, ki omogoča, da milijoni tujcev sodelujejo brez nenehnega spopadanja (primer: prometni predpisi, denar, pravna država).

Kultura rešuje kolektivne probleme: na primer, tabu o incestu ali higienski rituali so kulturni izumi za preživetje.

Religije, miti in umetnost ustvarjajo zgodbe, ki dajejo smisel rojstvu, trpljenju in smrti (npr. egiptovski Knjiga mrtvih, Kafkine parabole).

Skupno petje, branje istih romanov ali gledanje filmov nas povezuje v »čustveni kolektiv«.

Literarne distopije, filozofski dialogi ali znanstvenofantastični romani so varni prostori za razmišljanje o posledicah tehnologij ali družbenih eksperimentov (npr. «Frankenstein» kot opozorilo pred igranjem z naravo).

Na primer, feministična utopična literatura 1970-ih je predvidela debate o spolni enakosti.

Od Homerjeve «Iliade» do spominov na vojne (npr. spomeniki, muzeji) kultura reče: »To se je zgodilo. Ne pozabite.«

Ohranjanje manjšinskih jezikov, lokalnih festivalov (npr. Kurentovanje) je upor proti globalni enotnosti. Ko Mozartov «Requiem» ali Rembrandtova «Nočna straža» presegajo čas, postane človek več kot biologija.

Zakaj je to ključno danes?
V dobi, ko nas algoritmi in ekonomija vedno bolj oblikujejo v »potrošnike« namesto »ljudstva«, je kultura zadnji branik človeške kompleksnosti.

Slab primer: Ko kultura postane samo zabava (npr. Netflix za pozabiti dan), izgubi kritično moč.

Dober primer: Ko ukrajinski pesniki v vojni pišejo o uporu, ali ko hip-hop postane glas revnih četrti.

Najbolj jedrnato?
Kultura je, kar nas dela ljudi – ne zgolj živali z orodji. Brez nje bi bili funkcionalni, a prazni. Kot je rekel Nietzsche: »Brez umetnosti bi resnica uničila življenje.«

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Če bi moral osnovni smisel umetnosti stisniti v eno samo idejo, bi rekel: “Umetnost je jezik, ki govori o tem, kar je neizrekljivo.”

A to je samo vrh ledene gore. Umetnost pokaže, kar oči ne vidijo – čustva, duhovne konflikte, družbene napetosti (npr. Munchov “Krik” ali Kafkove parabole).

Kako bi opisali bolečino izgube? Requiem Mozarta ali Michelangelova “Pieta” to storita brez besed.

Ko politika in mediji izkrivljajo, umetnost ohranja neprijetno resnico (npr. Picassova “Guernica” o grozotah vojne).

Šaljivec lahko s parodijo razstavi tiranijo, kjer novinarji ne morejo (glej: underground umetnost v diktaturah).

Kaj če bi bogovi igrali z ljudmi? (Grška tragedija).

Kaj če bi ljubezen uničila vesolje? (Borgesove zgodbe).

Zamisli lepšega sveta (npr. William Blake ali afrofuturizem) lahko sprožijo realne spremembe.

Koncert, gledališka predstava ali razstava so moderni obredi, ki nas dvignejo iz vsakdanjosti.

Umetnost pomaga preživeti življenjske prelome (smrt, ljubezen, izguba identitete) – kot nekoč miti. Egipčanski hieroglifi, Rembrandtovi portreti ali Dantejeva “Božanska komedija” so mostovi do mrtvih.

In ko Japonec bere Prešerna, lahko čuti isto melanholijo kot Slovenec.

Umetnost nas prisili, da znova vidimo svet (npr. impresionizem pokaže, da je “trava” pravzaprav milijon odtenkov zelene). Branje romana ali gledanje filma nas uči kompleksni empatiji.

Brez umetnosti bi bili revnejši za vse tisto, kar nas dela ljudi: ne bi imeli besed za najgloblje strahove, ne bi mogli sanjati o nemogočem, ne bi se mogli upirati z lažjo kot pesem.

Najbolj ostro?
Umetnost je človekov poskus, da iz življenja – ki je biologija, naključje in trpljenje – ustvari nekaj, kar ima smisel.

Kot je rekel Camus: “Umetnost je upor proti pogubi.”