Knjižni molj sprašuje: NIves Gogala

Se lahko na kratko predstavite?

Sem finančna referentka pri Pošti Slovenije v Digitalizaciji; ponosna sem na to, da imam službo, ki me osmišlja in mi ponudi, koliko časa imam preko dneva, da lahko poleg vsega ostalega literarno ustvarjam. Ponosna sem na svoji dve knjigi, ki sem ju izdala pri Kulturnem Centru Maribor: to sta poezija “Ko pajčevina naredi metulja” in pa zbirka pravljic za otroke in odrasle “Lev z modrimi očmi”. V pripravi pa je že tretja knjiga, roman s kriminalnim pridihom “(Pred)klon preveč”. Rada bi, da bi me svet poznal po teh delih ter še po ostalih, ki bodo v tisku še izšla; zlasti pa po novo odkriti resnici o molekuli DNA, ki jo pišem in pripravljam.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?
Verjamem v umetnost takrat, ko ima kaj povedati, ko se približa resnici in jo kot tako skuša poustvariti in predočiti nam vsem.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Ponuditi lepoto resnice.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Da spremeni svet na podlagi resnice, ki jo je pomagala odkriti, osmisliti, sneti tančico z nje, ovrednotiti.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Smisel kulture je, da smo, ko jo “použijemo”, boljši ljudje; da nas premakne, da spremeni naš način razmišljanja, da nas spremeni.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Da spoznamo lepoto stvarnosti; da spoznamo lepoto resnice, takršna, kakršna je zares.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Sprva, da nas literarno obogati, da jo pijemo, kot da bi (s)pili nektar, toda nektar resnice, ki nas besedne obogatitve osmisli tudi pomensko.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Da jim je mar samo za prestiž; bolj malo pa za odkrivanje resnice.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Da se pojavljajo v medijih vedno ene in iste osebnosti; o malo znanih osebah, ki pišejo, pa se vse premalo ve, čeprav pišejo dobro in kakovostno.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Predvsem, da poišče in najde resnico in da jo skuša predstaviti, ne glede na to, kako težko je to opravilo.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Da pomaga poustvariti vsak dan, vendar, kolikor je mogoče, brez nasilja in pretiranih grozot.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Pišem vsak dan; skušam tako v službi med glavnim odmorom in še med dvema krajšima, kakor tudi doma; pišem tako, da navdih pride sproti, medtem ko sem z mislimi drugje od dela, ali pa tudi med delom samim; vsak izziv, tako zunaj kot znotraj prostorov, mene, – je prilika za navdih.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Vedno sem odprta za dobre predloge, čeprav je nekje okvirno samo delo kot celota že zaključeno, ko je zaključeno. Vendar še vedno je prostor za kakšne predloge, denimo, glede naslova, naslovnice, oblike, manjših popravkov, vinjet, in podobno.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

S svojim pisanjem želim doseči, da bi bralci spoznali, dojeli – skozi branje mojih besedil, ki naj bi bila tako napisana, da bi bila napisana vendarle jasno, kaj sem hotela skozi delo povedati o svetu, o družbi, o nas samih, o sami sebi – na koncu koncev, in s tem vplivati na spremembe v družbi. Ena takih naj bi bila, denimo, da bi bilo moje pisanje nadomestilo za gledanje TV oddaj, ki so vse prepolne nasilij, grobosti, brutalnosti. Bralci naj bi ob prostih večerih brali ali ob prostih trenutkih, kot pa posegali po tablicah in po ekranih. Takšno pisanje bi jim želela ponuditi, da bi bila zadosti dobro nadomestilo za večere brez TV. Vsekakor bi želela, da skozi moje pisanje bralci začutijo tujosti, ki se pojavljajo v takih, imenovanih – kultni filmi, kot je Terminator, denimo, kjer Arnold Schwarzenegger vzame v roke strojnico, ki je večja od njega, in pohodi nežne vrtnice na tleh ter strelja vsepovsod naokoli z besedami:”I’ll be back!”. Da bi bralci skozi moje pisanje dojeli, da tržna ekonomija na svetu ni vedno prava karta kot as v rokavu, ki ga potegnejo ven takrat, ko jim teče voda v grlo. Ampak da se lahko poustavijo kdajpakdaj tudi pri notranjostih. S tem sem se spomnila na daljni film “Notranjosti”, ki se edini razlikuje po tematiki od vseh ostalih, ki jih je izdal ali ustvaril Woody Allen; je eden izmed njegovih prvih filmov. V njem žena, ki ima tri hčere z možem, načrtuje svoj samomor, ker jo mož kar očitno vara z drugo in to tudi pove neko nedeljo zjutraj pri zajtrku, da se bo odselil, meni nič tebi nič. Žena skuša opozoriti nase s perfekcijami, kot so občudovanje okrogline vaz za rože, ki so tako popolne, kot ona ne bo nikoli. Nato natančno oblikuje selotejp po četverkotnosti oken, da bi preprečila vsakršni vdor zraka, ker je namerevala spustiti plin v kuhinji iz štedilnika, a so ji preprečili. Hčerke so vse premalo zavzete zato, da bi njun zakon rešile, ko so same vpete v svoje življenjske preizkušnje. Torej mati vselej z malimi enkratnimi pozornostmi skuša pritegniti pozornost nase, da je tudi ona vredna, da si tudi ona zasluži, da je ljubljena, da si tudi ona zasluži spoštovanje. Nazadnje gre oblečena v morje in se utopi; najmlajša hčerka, ki je noseča, to opazi in hiti zgodaj zjutraj, da bi jo rešila, a pri tem sama zapade v težave, tako da se mora njen mož, ki je prihitel za njo, odločati med tem, ali bo rešil taščo ali ženo. Izbere slednjo. – Torej potopiti se v notranjosti kdajpakdaj in si priznati, kakšni smo v resnici; to je delo umetnosti; to je delo leposlovja. Osvetliti našo notranjost in jo “privleči” za roge na plano; posmehljivo izrečeno, a ni tako mišljeno.(!)

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Pisanje je nadvse resno delo; jemljem ga kot takega, toda v resnici izzveni kot hobi, ker nimam več časa zanj preko dneva.

Kdaj je knjiga zaključena?

Knjiga pravzaprav nikoli ni zaključena; ko je napisana, se pričakuje odziv nanjo, ki jo lahko preoblikuje do te mere, da se morda obeta nadaljevanje, čeprav sprva ni bilo tako načrtovano. Dokončno knjigo izoblikujejo bralci, s tem, ko jo vzemajo v roke in prebirajo; ne v hlastu, ne v zamahu, pač pa po srkih, po požirkih, tako da lahko občutijo poanto, če ta sploh je, seveda.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Zamislim si idejo in jo skušam poustvariti v stavkih, v nadaljevanjih, ki se vlečejo eden za drugim, če je govor o romanu ali o daljši pesnitvi. Zamisli kar same pridejo, “se rodijo”; pravzaprav ko pišem, slikam slike, pokrajine, obraze, ker je moje pisanje tudi kot nadomestilo za to, da nimam talenta za slikanje.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Moj izdelek nikoli ni rokodelstvo; morda toliko, kot se ga lotevam, določenega dela namreč, vsak dan, toda vsak izdelek je unikum, za kar si prizadevam. Priznam, da včasih zmanjka idej za sveže ustvarjalnosti, še posebej odkar je preminil moj oče. Sploh nisem vedela, da je on kot moja inspiracija za moje delo, kakršnokoli že je, že samo s tem, da je. Sedaj, ko ga ni več, ko nikoli ni pohvalil mojega pisanja, nasprotno, grajal ga je ali dejal, da ga ne razume, šele vidim, kakšen “podporni steber” je bil za moje pisanje, sedaj, ko ga ni več. Tako pač ne pišem vsak dan, če nimam navdiha, ki se sedaj ne “rodi” tako pogostokrat, kot se je nekoč. Čeprav seveda poskrbim, da – če je le mogoče, pišem vsak dan; vsaj nekaj. Tako pišem v službi med glavnim odmorom in med dvema stranskima – o molekuli DNA, kakršna je zares v resnici; pišem nato kratke izsledke iz zvrsti Anatomije, ki se imenuje “Amatomija”, kot nekaj, kar “imam rad”, torej iz “amo, amas, amare” – ljubiti, imeti rad; nato zgodovinski roman o starem Rimu iz časa gradnje Akvadukta, kako se življenjske poti prepletajo med seboj med glavnimi protagonisti; ter pesmi v zbirki “Noktiteka” – izbor pesmi, ki spregovorijo tudi o noči, kot o fantazmi teme. Doma pa pišem nadaljevanje sestavkov o molekuli DNA in sicer iz stališča naključnosti sestave baz v sestavi kodona, kaj te sestave pomenijo za kod življenja; nato še pišem kratko obnovo iz knjige Theodorja Mommsena o Starem Rimu, zlasti o izvirih in izvorih nemirov in vojn, ki so se dogajali že v tistih časih na Bližnjem Vzhodu. Nazadnje pišem še kratke povzetke iz knjig “O filozofiji”, ki je učbenik za gimnazije, s čimer si skušam nekoliko približati filozofski vidik vsega stvarstva in se tako podučiti tudi o tem načinu razmišljanja.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

V svoji poetiki se morda skušam dotakniti malce nenavadnih tem, kot je enkratnost teme ali še posebej le-te, ujete v noči; potem delovanje človeškega organizma, prikazano s poetskega stališča, zlasti srca, ki je “motor” tako v telesu, kot sinonim za takega v pojmu, ki ga pojmujemo pod “ljubeznijo”; nadalje se dotikam neba in pojavom na njem, vesolja in pojavom v okviru njega; prikazati skušam fenomen narave, kot je preprosta cvetica, ki vase sprejme metulja. Skušam doseči in opisati lepoto – resnice.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

V bistvu lahko pri vseh uporabim eno in isto temo, samo “orodja”, kako bom speljala zadevo od začetka do konca, so različna.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Ne eno ne drugo. Rada bi le, da bi me bralstvo, občinstvo “opazilo” in da bi me razumelo v mojih “poetikah”, ter nekje priznalo, da sem imela prav.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Knjiga je umetniški artikel, ki naj ima svojo tržno vrednost. Naj ima svojo vrednost, ki naj se, če se drugače ne (z)more, izrazi v tržni vrednosti.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Izdati tekst, promovirati tekst – pomeni zame, da opozarjam na svoja dela, ki so v nastanku, ki so nastajala, nastajajo in bodo še nastajala. Dokaz za neko “verigo”, katere živost in aktualnost potrdijo bralci z branjem njih, teh del v tej “živi verigi”.

Opišite bralca.

Bralec naj se zaustavi za čas, naj se izzvzame iz vsakodnevnega ritma, naj si vzame čas za knjigo, za teme, za vsebine, za pesmi, za to, da izgrebe “notranjosti” iz del in jih skuša pozunanjiti.