Knjižni molj predstavlja: Jože Štucin

Se lahko na kratko predstavite?

V resnici se mi ne da popisovati svojih dejavnosti, kaj sem bil, sem in bom, no, bom itak, tako kot vsi enkrat, en škrat, ki bo strašil in zabaval otroke v sanjah, na gozdnih jasah, ali pa v pesku ob Soči. Si domišljam.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

Verjeti v nekaj je precej nehvaležna oznaka. Ne vem, v kaj vse verjamem, zagotovo pa verjamem, da lahko umetniški akt, katere koli zvrsti, navezuje komunikacijo z drugim, verjamem v možnost preseganja samega sebe do te mere, da se ars dotakne tistega, ki verjame, da se je mogoče povezati z drugim tudi preko umetnosti in imeti iluzijo, da na svetu nisi sam.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Kot rečeno zgoraj, najprej pišem sebi, potem sebi, nato pa seveda tudi za sebe.

Poslanstvo umetnosti je sebe poosebiti do te mere, da telo zavre, besede brizgnejo ven, pljusknejo čez rob zavesti in postanejo neka naplavina izven telesa. Zdaj je na naplavini, ali bo koristila bljižnim sadikam, ali bo ugonobila vse, kar je prej tam živelo …

Takole dramatično seveda ni. Hec. V resnici ne vidim nobenega smisla, nimam jasnih namenov, vse bolj se mi vse skupaj zdi kot gon, nagon in oblika telesnosti …

Slednje je defenirala že Regina Kralj v svoji prvi zbirki Breztelesje in gon (Zbirka Fondi Orya Pala, 1992), kjer je v uvodniku zapisala:

Čez nekaj časa pridem pred sramna usta. Brez pomisleka jim ukažem: “Usta, odprite se!” in se odprejo. Zazevajo. Vstopim. Dnevna svetloba, ki me je vseskozi spremljala, ostane jarka, četudi je prostor nizko obokan.

V sebi si ukažem:”Ustavi se!” in se ustavim.

Glas, ki mi nato spregovori, nima zvočne razsežnosti, s čuti ga ni mogoče zaznati, toda meni je kristalno jasno, kaj mi reka. Izgovarja skrivnostno geslo – breztelesje in gon.

Sklenem, da ostanem. Dlje nima smisla riniti.

Ja, breztelesje in gon, to bo cilj.

In ostanem onkraj.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Nima poslanstva, nima smisla, nima namena, nima cilja … na družbeni ravni. Če kaj od tega zaide v literaturo, to pomeni, da se tekst odmika od umetnosti in postaja traktat, enciklika, poslanica ali “pismo”. V glavnem pisanje zaradi pisanja.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

No, če razložim besedo, ki je prepolna pomenov, po moje povem vse: KULTURA = kult, ura, kura, tura, nekaj “ultra“, vranin “kra“, Trakl (je še najbolj kulturen od vseh izsekank) … Naj ostane pri tem.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Ne morem odgovoriti, vse, kar je povezano s smisli in pomeni, me takoj zafrustira do molka. Imam pa eno pesem iz zbirke Brez prič (Goga, 2009), ki malo pokuka v ta smisel. Takole gre:

MLIN MILINE

melje in melje,

mlati, pretaka, drobi, seje –

kamen na kamen,

voda na vodo,

prah na prah.

melje črke, melje sanje,

melje misli, melje slike,

melje iskre, melje zvoke.

da je prevzeten?

oh, ne, melje milo in počasi.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Mlatiti neke marnje, pisati o slami, iskati vzorce besed, pretakati ure v brezčasje, loviti svoj rep, dvigovati krila lepim dekletom, iskati brezhibno nesmrtnost, tako, ki zagotovo ne bo nekega dne umrla, biti, to kar nisi, pa seveda tudi biti, to kar si. Nenazadnje precej velja tudi resnica “manj je več”, prevedena v splošno pravilo “bolje nič kot manj”…

Se pa zatakne pri besedi “smisel”, ki je res enigmatična in luksuzna izbranka: imeti smisel za humor, imeti smisel za peko pic, biti poln smisla in celo – osmisliti smisel o smislu smisla.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Ne vem.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

To je še večja enigma kot zgoraj.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Hja, če resno odgovorim – ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da drugi stori tebi, pa v nareku naprej, biblično in blebetajoče: prah si in v prah se povrneš.

S tem, da je prah lahko tudi praha, nekakšen prag, čez katerega stopiš, to je (prosto po ChatGPT) gnojišče ali kraj, kjer se zbira ali skladišči organski gnoj. In upaš, da boš gnojilo vsaj za povrtnine. Lepa reč, etično vodilo, etika, etiketa, etiklaža vsakega človeka sproti, cirka do 120 miljard mrličev, do sedaj, ki so, hočeš ali nočeš, šli v kompost, v praho, v etično vodilo …

Jože Štucin, občasno Jožek Štucin, pa še bi se našlo imen …

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Fak se odraža, fak in jeba! Nisem se klical na ta svet, nisem kriv, nisem kriv, nisem kriv …

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Na navdih se potopim do jeter, na dah pa do pet metrov, zadnje čase manj, ker mi nagaja sluhovod. Potem, ko sem v globini, taki ali drugačni, valjda ne izdihnem, usta tiščim zaprta za prmajduš na tesno, ko izplavam iz jeter ali morske globine (če kaj, potem pa to res verjamem, da je morje moj drugi dom, če ne kar prvi), jih včasih na široko odprem, ponekaterikrat samo na ventus, še pogostje ni pa nič od niča; izdihnem staro sapo in si postrežem s svežim luftom.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Z nobenim predlogom take sorte se še nisem soočil, če pa je že kdaj kapnila kakšna pomisel glede mojega pisanja, sem si rekel: prav imajo, uredniki, recenzenti, vsak, ki je vsaj malo pameten, bo razumel, da brez slame ni rži, da brez ličkanja ni koruze, da brez besedičenja ni Besede. Zaključek je ponavadi nov začetek, čeprav bo enkrat tudi te štorije konec in bo zaključek res postal ključek za skrivna vrata v nič.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Ma, kako naj povem, imam samo en namen, tudi jaz sem bralec sam za sabo, edino ta izziv me goni, da ne neham, in če se izločim kot avtor ter se podam v geto beročih, potem lahko samo rečem: vesel sem, če na kakšno pesem pozabim in ko jo po mesecih, tudi letih, ponovno preberem, od srca rad vidim, da je bila napisana res samo zame! Če ni, sem razočaran in potrt, tak za popivanje med trtami, za potapljanje na dah preko telesnih mej.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Najprej je hobi, potem bi že lahko bil tudi Hobbit, torej hobi in bit, majhno bitje nižje od ljudi z okroglim obrazom kot Frodo. Tako jemljem kar mi je dano, jem in meljem, kaj pa naj drugega?

Kdaj je knjiga zaključena?

Res, kot pravi Andrej Lutman, ko pridejo avtorski izvodi. Čeprav, evo, dolgo sem nekoč odlašal z eno zbirko, ker sem imel idejo, da jo moram konceptualno zaokrožiti, da se bo reklo, kako je enovita, vitalna, enotna nota, ki prehaja v simfonijo, čista vitica od konca do kraja, kot pri kakšnih antalogijskih zadevah, o katerih se potem adepti učijo, kjer se strokovno poišče univerzalno mero za cepljenje pesmi na dlake, ki so ena in edina božja brada za vse čase.

No, oddahnenje je padlo samo od sebe v misel: že tako si zaokrožen, včasih celo okrogel, pa na konceptu si tudi že od rojstva … kaj bi se sedaj motovilil še o zaključkih, kaj ti je tega treba … Saj bodo, saj bo!

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Postopno se usedam za računalnik (kako hecno ime za orodje, ki bo “izračunalo” neko novo pesem), še prej postopneje postopam okrog, včasih srknem šilce svetlega, da me ukalupi v delo, potem je postop(ek) tak: izvlečem iz žepa skromen zapisek, pomisel, ali metaforo in si jo natipkam pred oči. Tam se z njo potem začne dogajati točno to, kot se dogaja sedaj – poslušam jo in iščem njen pomen, zven, če sem res za, ali sem nemara proti, ali imam tisti dan veselje selitve v svet brez dna, v prostor, ki nima izhoda … Če premagam kiklopa lenobe, sem potem nekaj časa kar malo odsoten. Ampak prvo pravilo je, da utišam šume od zunaj in od znotraj, da potem kriči samo še črkovje na ekranu. Na neki točki rečem “dost bo”, delo na tem tekstu je opravljeno, to sem hotel povedati. Nato se smejem, seveda, nič od tega ni res, niti ni delo opravljeno, sploh pa ravno tistega nemara nisem hotel povedati. Tista reč potem tam leži, dokler jo enkrat ne potolčem v pesem in ji dam celo naslov.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

To, kar dela roka je delo ideje, ideja pa z roko skorajda nima nič – ideja je v glavi, drugo pa štrli iz telesa v območju ramen.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

No, tu pa moj hrček obmolkne.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besed?

Seveda so razlike, ChatGPT jih naniza na izust, ne vem, zakaj bi bilo moje mnenje o tem lahko zanimivo in drugačno. Sem pristaš formalnih klasifikacij, hkrati pa vem, da so meje lahko zelo zabrisane. Pesem prav hitro lahko preskoči med agitke, evo, kot Matej Bor in njegove “Hej brigade, hitite, / razpodite, požgite, gnezda belih podgan, črnih psov!”

Če bereš tole kot neumetniško besedilo izza koncepta, bi človek pomislil, da je pesnik sovražnik prijaznih živalic, sicer pa vemo, poezija je ena sama metafora od a do ž.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Ti boga, biti bogat! Ta slast, biti slaven!

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Knjiga je vezanih toliko in toliko strani med vabljive platnice, če ima še kaj malega srca v jedru in globokoumja v mislih, potem je vredna svojega denarja.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Oddati del sebe v neznano, gotovo stopiti pred oči tudi takim, ki bodo rekli, uau, tale je pa pesnik, pa saj ni videti tako prismuknjen, sej zgleda čist kul.

Opišite bralca.

Kdor je bralec, zbira, bere, nabira. Njegovo delo je koristno za skupnost, ker ko umre, so nabirki last drugih.