Knjiga pričevanj

Draga Milena, za sedemdeseti rojstni dan sem dobila zelo posebno darilo. Nečakinja mi je poslala tvojo knjigo. 

Ko sem prebrala Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem imela občutek, da sem se vrnila v čas, ki ga pri nas v Indoneziji v marsičem še vedno živimo. V zgodbah slovenskih žensk iz prve polovice 20. stoletja sem našla enake sledi sramu, nevednosti in trpljenja, kot jih srečujem v vaseh na Baliju, Javi ali Sumatri.

Ob branju sem pogosto pomislila, da bi indonezijske podeželske matere lahko sedle skupaj s tabo in bi se razumele brez prevajalca: njihove zgodbe bi se prekrivale s tvojimi.

Tudi v Indoneziji je bila spolnost dolgo časa stvar sramu in dolžnosti, ne pa odkrite nežnosti in predajanja. Ženske so učili, da morajo potrpeti, biti pokorne in se ne upirati. Spominjam se pogovorov s starejšimi ženskami na Javi, ki so mi pripovedovale v skoraj istih stavkih: »Ko pride mož, moraš molčati in čakati, da njegova slaba volja mine.«

Tudi zato sem knjigo doživljala kot dokument, ki presega meje prostora in časa – kot opomin, da patriarhat ni le slovenski ali indonezijski pojav, ampak globalen mehanizem nadzora nad ženskami.

Ob branju sem razmišljala, kako podobno se v obeh kulturah prepleta religija in spolnost. V Sloveniji je bila cerkev tista, ki je ženskam vsiljevala krivdo, v Indoneziji to vlogo pogosto prevzemajo verski voditelji, ki učijo, da je ženska poslušnost sveta dolžnost. A čeprav so tvoje in tukajšnje zgodbe prežete z bolečino, knjiga prinaša tudi svetlobo: v njej slišimo glasove žensk, ki so kljub vsemu našle pogum, da spregovorijo.

Ko sem prišla do zadnje pike, sem si zaželela, da bi jo prevedli v čim več jezikov, tudi v bahasa - indonezijsko. Takšna pričevanja bi morala brati vsaka ženska, ne glede na to, ali živi pod slovenskim Triglavom ali med riževimi polji otoka Bali.

V svetu, kjer so spolnost, sram in oblast še vedno prepleteni, Ogenj, rit in kače niso za igrače, ni le knjiga o preteklosti – je ogledalo sedanjosti. In vsak, ki ga zmore pogledati brez predsodkov, bo v njem našel del resnice o sebi, o svojem rodu in o tem, koliko poguma je potrebnega, da ženska končno spregovori o stvareh, o katerih je morala stoletja molčati.

Dewi (po domače Irena)