Kje naj sploh začnem, od kod vse izvirajo ukradene ideje?

Pojavi se (skoraj) nepremagljiv stroj, ki ga telesno lepo izklesan belec, popoln stereotip junaškega ameriškega junaka, z muko, a neizčrpnim pogumom, iznajdljivostjo in pametjo, golorok razstreli. Nato odleti proti sončnemu vzhodu in razstreljuje še druge, ki lomastijo po svetu.

Kandidatu za pripadnika enote Ranger, vojaku številka 81 (Alan Ritchson), soborec zabrusi, da je nepopustljiv. Pravi »kerlc«. Muči ga občutek krivde, ker ni rešil brata, ko so njuno enoto v Afganistanu napadli talibani. Skupaj sta se nameravala prijaviti na izbor za pripadnike specialnih sil. Da bi držal obljubo, to stori sam in kljub poškodovanemu kolenu zdrži do končnega izpita. Pohoda smrti skozi ameriško divjino, kjer se stvari zapletejo. Enota, ki nima pravega streliva, naleti na stroj z drugega planeta, ki se iz meni nerazumljivega razloga odloči, da bo vojake iztrebil enega za drugim. Kajpada je stroj ravno tako v svoji nameri nepopustljiv. Kako se pregon konča, si lahko mislite. Oziroma zlahka uganete.

Režiserju Patricku Hughesu uspe v krajših predahih v nizu akcije, ki traja skoraj od začetka do konca filma, prikazati kanček globine glavnega lika. Njegovih travm, čustev in strahov. Skoraj že sočustvuješ, ko te že v naslednjem hipu predrami eksplozivna akcija. Stroj, na katerega naletijo v planinah, je skoraj neuničljiv. A izkaže se, da ima šibko točko. Precej banalno, če lahko rečem. Še dobro. Drugače bi se nam slabo pisalo.

To bi še preživel, če me ne bi ves čas mučil »déjà vu«. Zgodba je sestavljena iz vseh vetrov, z zelo malo ali skoraj nič inovativnosti. Kot bi zapovedal ChatGPT-ju, naj analizira dosedanje filmske uspešnice, v katerih se junaški in pametni ameriški vojak bori proti strojem z drugega planeta, ter napiše podoben scenarij. Odlično mu je uspelo. Namesto Predatorja enoto zasleduje »stroj«. Vsaj malce nedomišljeno. Zunajzemeljska bitja na pot dolgo več sto ali celo tisoč let pošljejo asteroid, poln uničevalnih robotov, potem pa eden izmed njih po divjini lovi vojake brez pravega orožja, namesto da bi se osredotočil na katerega od bolj strateških ciljev. Celo potem ko ga najdejo, se izkaže, da nima nanj nikakršnega učinka, medtem ko nič ne kaže, da mu bo zmanjkalo energije ali eksplozivnih kroglic, ki jih izstreljuje po tekočem traku. Sreča, da ima slabost. Napako v zasnovi. To in njegov videz preveč spominjata na filme in serijo Vojna svetov (War of the Worlds). Še kje bi zlahka našel stične točke, a nima smisla. Že omenjeni sta dovolj zgovorni in potrjujeta oceno o pomanjkanju inovativnosti, s katero se film sooča.

Film vam bo všeč, če vam je vseeno za inovativnost in globino zgodbe ter vas ne moti prikrito reklamiranje večvrednosti ameriške vojske. Glede kakovosti produkcije nimam pripomb. Poskrbljeno je za vse podrobnosti v njegovi vizualni podobi in učinkovite akcijske prizore. Na nek način je podoben povprečnemu »stand-up« dogodku. Ko si tam, uživaš, a ko je konec, hitro pozabiš večino »štosov«. Ogled filma ni čista izguba časa, a tudi ne bo tragedija, če ga preskočite.

Kaj: film War Machine (Vojni stroj)

Kje: pretočnik Netflix

Ocena 2: Malo bom vzel tu in malo tam. Tako je nastal film, ki poka od akcije, a je idejno nadvse šibak!

Priporočilo: Veliko mesarjenja in nasilja. Film ni intelektualni presežek in nekritično hvali ameriško vojsko, zatorej bo marsikdo hitro ugotovil, da mu ni všeč. Zagotovo pa ni primeren za najmlajše.

The post Kje naj sploh začnem, od kod vse izvirajo ukradene ideje? appeared first on Tehnozvezdje.