Dolgo pred Ferrarijem Luce je obstajala Mazda Luce

Oživljanje starih imen za nove avtomobile danes ni nič nenavadnega. Proizvajalci se pri tem namerno osredotočajo na nostalgijo in upajo, da bo ponovno oživljena oznaka modela privabila ljudi določene generacije nazaj v avtomobilske salone. Pogosto pa je med originalom in njegovim današnjim „duhovnim naslednikom“ le malo resničnih podobnosti. Primeri za to sta Ford Capri in Mitsubishi Eclipse.

Ferrari je tudi za svoj prvi električni avtomobil izbral ime, ki je že obstajalo. Nenavadno pri tem je, da ta tipska oznaka ni bila nameščena na Ferrariju.  „Luce“ se je prvič pojavil pred približno 60 leti: 20. avgusta 1966 je Mazda na trg lansirala Luce kot vrhunski model. Limuzina z zadnjim pogonom temelji na zasnovi Giorgetta Giugiaroja iz legendarnega oblikovalskega studia Bertone.

Oktobra 1969 je sledil posebej eleganten Luce Rotary Coupé, ki je bil izdelan v manj kot 1000 izvodih. Ti avtomobili so združevali Wanklov motor s prednjim pogonom – kombinacija, ki kasneje ni bila nikoli več uporabljena. Tehnično gledano je tudi MX-30 e-Skyactiv R-EV vozilo s prednjim pogonom in Wankelovim motorjem, vendar motor z notranjim izgorevanjem v tem primeru ne poganja koles. Namesto tega deluje kot generator za polnjenje akumulatorja, kar pomeni, da je crossover električno vozilo z razširitvijo dosega.

Kot je bilo v preteklosti pogosto običajno pri japonskih vozilih, so imele izvozne različice druga imena. Glede na generacijo so se ta gibala od 929 do RX-4; poleg tega je za Južno Korejo obstajal preimenovani Kia Potentia. Mazda je Luce prodajala do leta 1991, ko se je generacija HC iztekla. Pred iztekom je model dobil prvi V6-motor podjetja.

V začetku devetdesetih let je Mazdina luksuzna podružnica Eunos že predstavila model Cosmo, poleg tega pa je bil na voljo tudi manj znani model Sentia kot neposredni naslednik modela Luce. Tudi ta model je dobil Kia različico za Korejo, kjer se je prodajal pod imenom Enterprise.