Kinga Gacsályi:
Nazaj k neprekinjenemu krogu

Sedim v sobi z belo pobeljenimi stenami, preprostim lesenim podom in svetlo preprogo. Okoli mene je le nekaj kosov pohištva, stene so prazne – red prekine le knjižna polica s pisanimi hrbti knjig.

Čeprav soba skuša biti preprosta in mirna, od zunaj pritiska mesto: sirena rešilca, rohnenje motorja. Tudi zrak je težek.

Deževalo je, a olajšanja ni prineslo – le pljuskanje ob betonske površine. Dež je iskal pot v zemljo, a se je izgubil, izparel, še preden je lahko kam prispel. Starodavna pot: v zemljo, v divji gorski potok ali naravnost v jezero, ocean. A tja ni prišel. Vrnil se je v zrak – ne v brezčasni krogotok, temveč v kroženje novega svetovnega reda.

Na zaslonu berem članek, ki ga je napisal prijatelj. Še pred tednom dni smo v Sloveniji, med drevesi, delali z zemljo – pripravljali omet, z golimi rokami oblikovali blatne krogle in gradili zid iz zbite zemlje.

Takrat dež ni prišel. Pa vendar je bila tam pot odprta: prst, reke, trava, pašniki. Tam voda nikoli ni izgubljena. Prinese olajšanje, pa tudi nekaj skrbi skupnosti, ki je cel teden vlagala svojo energijo v gradnjo novega paviljona – v oblikovanje zidu iz zemlje, izkopane prav iz temeljev.

Sešteli smo »investicijo«, a izida ni bilo mogoče izmeriti.

Zadnji dan nas je deset sedelo v krogu pred trdno obliko »111 skupnih naporov«. Rezultata nismo želeli seštevati. Vedeli smo, da je veliko, veliko več kot zgolj masa, ki je stala za nami.

Bil je opomin, kako drugače se življenje zdi, kadar krog ni prekinjen – ko voda, zemlja in ljudje najdejo svoje mesto skupaj.

Napisala: Kinga Gacsályi
Foto: Janez Marolt