Slovesnost v Pekingu je potekala ob istem času kot Blejski forum. “Nisem šel na Bled, Macut (srbski premier Đuro Macut) je bil povabljen, a se je pametno odločil, da ne bo šel. Na Bled so povabili blokaderje, naj se pogovarjajo z njimi,” je izjavil in dodal, da je nemogoče primerjati srečanja, ki bi jih lahko imel na Bledu, s tistimi, ki jih je imel na Kitajskem.

“Da mi primerjate pogovore s Plenkovićem (hrvaškim premierjem, op. a.) in še s kom… Slišal sem že dovolj neumnosti. Ampak da to primerjate s srečanji s Šijem, Putinom, slovaškim premierjem Robertom Ficem – to je tako, kot da bi primerjali premier ligo z beograjsko mestno ligo. Če bi šel na Bled, bi rekli, zakaj nisem šel sem. Če bi Putin rekel kaj slabega, bi to bila glavna novica. Mene zanima le Srbija in njeni interesi, nič drugega me ne zanima. Tega ne morejo razumeti,” je nadaljeval in še rekel, da ga za razliko od tistih, ki se ukvarjajo z delitvijo funkcij in bojem za denar, zanima, kako bo Srbija zagotovila vire energije, razvijala umetno inteligenco in krepila obrambo.
Vučiču se zdi najbolj pomembno, da se ukvarja s tem, kako bo Srbija imela plin, elektriko, kako bo uporabljala umetno inteligenco, da ne zamudijo revolucije, saj so, kot pravi, do zdaj zaostajali za svetom, njegovo delo pa je skrbeti za obrambo države, skrbeti za to, kako bodo ljudje živeli.
“Z neumnostmi se ne želim ukvarjati,” je dodal.

Vučićeva računica
Ne glede na to, kaj si že mislimo o Vučićevem koketiranju z diktatorskimi režimi z osi Rusija-Kitajska-Iran, pa je treba prikimati njegovi ugotovitvi, da je – vsaj z vidika srbskih interesov – zanj najbrž bolj smelo, da se v Pekingu pogovarja s Šijem in Putinom kot pa s Plenkovićem na Bledu med ogledom “predstave” slovenskih skrajno levih aktivistov, ki so na otoku razvili Palestinsko zastavo.
Srbsko volilno telo ima to specifiko, da so iz verskih, zgodovinskih, lingvističnih, delno pa tudi kvazigenetskih razlogov iracionalno navezani na Rusko federacijo, v Putinu pa povprečen srbski volivec vidi nekakšen antipod zahodu, proti kateremu še vedno gojijo zamero zaradi Natovega bombardiranja takratne “srbske” Jugoslavije leta 1999. V trenutni klimi niti liberalni ali socialistični predsednik vlade, ki bi morebiti nasledil Vučića, ne bi preživel, če bi se odpovedal “posebnemu odnosu” z Rusijo, ne glede na to, kako bi se nadaljevala pogajanja za vstop v Evropsko Unijo. Kar se tiče Vučićeve politične računice, je seveda jasno, da mu je bilo v Pekingu lepše, še bolj pa so mu odločitev olajšali slovenski prireditelji in vlada, ki so iz foruma naredili groteskno parodijo na ravni petkovih kolesarskih povork v času tretje Janševe vlade.
Kdo laže?
S slovenskega vidika je Vučićeva izjava zanimiva tudi zaradi dejstva, ker Vučić trdi, da je povabilo dobil srbski premier Đuro Macut, medtem ko je slovensko ministrstvo za zunanje in evropske zadeve za N1 pojasnilo, da Vučić in Macut nista prejela vabila na forum. Povabljen pa je bil srbski zunanji minister Marko Đurić, ki se je dogodka tudi udeležil, neuradno pa naj bi celo sam Vučić prosil za vabilo, a ga naj ne bi dobil – tudi o tem je poročal N1, informacije pa nedvomno izvirajo z ministrstva ali od kod drugod znotraj slovenske vlade.

Kdo torej laže oziroma se spreneveda? Srbsko zunanje ministrstvo je poročanje slovenskega medija označilo za neutemeljene in zlonamerne špekulacije in dodalo, da takšen pristop pošilja sporočilo, ki ni v skladu s partnerstvom in prijateljskimi odnosi” med državama, obenem pa se ustvarja vtis “poskusov posrednega vmešavanja v notranjepolitično razpravo v Srbiji, kar zagotovo ni zaželeno”. Trditve, da je Vučić zaprosil za vabilo, so označili za “napačne in neprimerne”.
Gre za tako različne trditve, da ena stran zagotovo laže. Za razjasnitev smo vprašanje poslali na Ministrstvo za evropske in zunanje zadeve, in sicer:
Slovenska računica
Težko je sicer razumeti, kakšne so kalkulacije slovenske diplomacije oziroma “feministične zunanje politike”. S tem, ko so v medije plasirali informacijo, da niti Vučić niti Macut nista bila vabljena in da je Vučuć celo sam prosil za povabilo in bil zavrnjen (oboje je srbska stran zanikala), je na nek način svoji “ulici”, ki želi Vučića iz Ljubljane zamenjati za kakšnega socialista, sporočila, da srbske vlade ne mara.

Naša diplomacija pa očitno zaradi dreves na poti ne vidi celotnega gozda: slovenska srbska diaspora, ki je postala pomembna sila v urbanih središčih, je zavezana Vučiću in nasledstvu nekdanje Miloševićeve stranke, ki je promovirala srbski nacionalizem in povezave z Rusijo. Težko je oceniti, kolikšen vpliv ima diaspora pri volitvah v državni zbor, saj od leta 2001 ni podatka o nacionalnosti državljanov, vsekakor pa vpliv ni zanemarljiv. Na drugi strani je težko, razumeti zakaj so povabili zunanjega ministra – videti je, kot da gre za popoln kaos znotraj oddelka mednarodne diplomacije, kot da bi se želeli zameriti vsem stranem: vsakemu po malo. Je to ena od vrlin “feministične” zunanje politike?