Kavarna Janusza Kice solidno odpira sezono tržaškega gledališča

V kaosu posameznikovega lebdenja med ujetostjo v življenjske izbire in hrepenenjem po svobodi je v beneški Kavarni Carla Goldonija po tržaški interpretaciji Janusza Kice vse na svojem mestu. Na petkovi premieri v tržaškem Kulturnem domu, ki je odprla sezono Slovenskega stalnega gledališča (SSG), se beneški trg s prodajalno kave, igralnico, krčmo in mikrokozmosom ljudi seli iz ozkih ulic trgovskega mesta osemnajstega stoletja v črno-belo minimalistično kavarno iz sedemdesetih let. Režiser Janusz Kica se je v Trst vrnil z zanj značilnimi poetičnostjo, eleganco in izpiljeno preciznostjo.

Komedijo Carla Goldonija po slabih treh stoletjih še vedno odlikuje razsvetljenski razum, ki s kritiko navad spreminja komedijo v sredstvo moralne in družbene vzgoje. Postavitev Janusza Kice se ne ustavlja pri razsvetljenski kritiki plemstva, ki bi jo danes morda razumeli kot razredni boj, temveč pozornost preusmeri k vprašanju ženske emancipacije. Interpretacija režiserja, ki je s Srečkom Fišerjem soavtor priredbe, sledi temeljni Goldonijevi logiki ravnovesja med razumom in čustvom. Ob tem s humanistično širino (in prizanesljivostjo) objame vsakega od likov na iskanja odrešitve od ujetosti v hrepenenju: najbrž po ljubezni, kot nazorno nakazuje napis, ki ga skuša Ridolfo oblikovati v zaključnem delu prestave.

Pult s kavnim avtomatom

Minimalistična in svetla scenografija Karin Fritz, ujeta v črno-bele tone, postavlja kontrast živopisanim odtenkom človeške narave. V središču pozornosti je pult s kavnim avtomatom. Najbolj markantni odrski prezenci sta gostujoča igralca Alojz Svete in Aleš Valič. Prvi pooseblja lastnika kavarne Ridolfa in učinkovito sporoča poštenost, delavnost ter radodarnost novega razsvetljenega meščana. Antiteza kreposti, razumu in morali je predstavnik propadajočega in pokvarjenega plemstva, Neapeljčan Don Marzio, ki blesti v svojem razlivanju besed, klevetanju in manipulaciji.

Predvsem njemu so komičnost, hitrost replik in besedne igre izvrstna podlaga za realizacijo Goldonijevega duha. Še večjo zaslugo za to, da se je poln parter tržaškega Kulturnega doma lahko naslajal ob dialogih beneškega komediografa, nosita Srečko Fišer in njegov sodobni (in sočen) prevod Kavarne. Igralci, ki jim lektorska roka Martina Vrtačnika odpira pot v eksaktnost izraza, kdaj več in kdaj manj kljubujejo akustiki Kulturnega doma.

Miselni preskoki iz enega v drug jezik so prirojeni liku natakarja Trappole, ki ima na odru še največjo svobodo in ki se večkrat izraža v italijanščini: pooseblja ga Francesco Borchi. Ob natančni roki režiserja niso manj briljantni drugi liki: trgovca Eugenia, Flaminio ali grof Leander in lastnik igralnice Pandolfo. V vlogah nastopajo Primož Forte, Romeo Grebenšek in Franko Korošec. Moško zasedbo nazorno zaključuje tržaški študent na ljubljanski akademiji za igro Nejc Kravos v vlogi žandarja.

Kaj pa ženska emancipacija, srčika Goldonijeve literarne revolucionarnosti? Vsi trije ženski liki so svobodni, samozavestni in odločni. Lara Jankovič v vlogi plesalke Lisaure ob petju aktualno pooseblja svobodno žensko izbiro. Ob njej Nikla Petruška Panizon odigra vlogo močne Eugenieve žene Vittorie kot tudi Tina Gunzek, Flaminieva žena Placida.

Kavarna v koprodukciji Slovenskega stalnega gledališča in Primorskega poletnega festivala v režiji Janusza Kice je z estetsko dovršenostjo in režijsko natančnostjo briljantno izvedena komedija. Ta solidno odpira sezono tržaškega teatra. Tudi tokrat se izrisuje potencial večjega ansambla, ki lahko s širšo paleto igralskih kreacij nastavlja ogledalo sodobnemu svetu in skupnosti, ki ji teater služi.

Ponovitve v Trstu bodo nedeljo ob 16. uri ter v petek ob 20. uri. Jutri bo ob 20. uri v Centru Lojze Bratuž uprizoritev za goriške abonente.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.