KATJA ZADRAVC: UPI SKRITI V ROSI TRATE (RECENZIJA)

+ Katja Zadravc: Upi skriti v rosi trate. Kulturni center Maribor, 2026.

Pesnica intimne in refleksivne lirike Katja Zadravc je zbirko Sprejeto obogatila s številnimi čudovitimi pesmimi, zbranimi pod naslovom Upi skriti v rosi trate. Precej teh verzov je bilo zapisanih mnogo let nazaj, gre pa za drugo knjigo avtorice. Predhodno delo Upi v strnišču je izšlo tri leta nazaj.


Zbirko pesmi sestavlja pet poglavij, ki so lično okrašena s slikami Jožeta Pohorca-Pepčija in s fotografijami s strani avtorice.

Takoj na začetku bralca prijazno pozdravi spodbudna misel: »Srečen bo tisti, ki si žalost spreminja v cvet radosti, a solze zna skriti v rosi jutra. V svojih dvajsetih je pesnica občasno kaj napisala, a je le malo ohranjenega. Kar pa je, naj se obdrži takšno, kot je bilo zapisano prvič. Večinoma nežne in tankočutne pesmi je umetnica objavljala predvsem v glasilih, pa tudi na radiu jih je bilo moč slišati. Sodelovala je na natečaju festivala Urška, njene molitvene pesmi pa so med drugim romale k Marjanu Pungartniku, vodji Mariborske literarne družbe. Iz prve roke – pri njem se zapisi dobro ocenijo, podana je konstruktivna kritika.

Veliko pesmi gospe Katje vsebuje motiv cvetja. Pojavlja se tudi omemba hudiča in angela. Ekspresivni verzi navajajo srčno bolečino, hrepenenje in krhkost.
Še posebej mi je v srce segla na trenutke dramatična Misel gnjavi. Ta pravi: »Lačna sem-od nemira, želela bi čutiti poljub, ko sonce roso odžene, z mrazom se stiska poljub, jaz sesuta bežim čez krtine. Zaključek je še posebej razburljiv: »A mimo se pelje kočija, v njej sedi smejoči poljub, pravljico daje srčnemu žarku, zato kliče: »Hej, vrag, brez vode-si cvetove v pustinji pustil!« Vsebinsko podobna je V Ledu gora, ki poraja občutek žalosti ob misli o minevanju, obenem pa mojstrsko opisuje naravo: »Okrog gore v snegu stopam, prezebla, brez diha sem, tu bi naj bilo zakopano srce, pozabljene rože.« Njena tretja kitica je prav posebna: »Saj iščem dar solz ledenih, uničujoče-hirajoč beži čas, je pomrznil-izgubljen dar, ko sem ga želela najti-ogreti. Omemba pepelke v dveh pesmih pa še bolj popestri verze, saj povede v pravljične sfere.

Platnica poezije navaja: »Lirski subjekt je prvoosebna ženska, ranjena in vztrajna. Govori od znotraj. Svet in jaz sta eno. Solza je rosa, up je cvet, tišina je molitev.« Kako preprosto in krasno, edinstveno! Branje za nežne, ki navduši in omehča še tako trdo dušo.