Katja Pančur: »Ženska, ki je zlorabljena, rabi nekoga, ki jo bo poslušal in slišal- ji pomagal, kako naprej.«

Naša tokratna sogovornica Katja Pančur je zgodnja otroška leta preživela v Rusiji, v Sankt Peterburgu. Tako svoje zgodnje otroštvo v Rusiji, kot kasneje pri nas, ko se je kot žrtev laičnega budističnega duhovnega vodje soočila s težkim življenjem, je slikovito opisala v svoji knjigi Varna hiša groze, o kateri smo nekaj malega napisali tudi na naših straneh v rubriki Namig za branje.

Šolala se je na Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani. Doslej je delala kot promotorka, svetovalka, prodajalka, hostesa, vizažistka, zdaj pa pravi, da je predvsem mama trem otrokom, ki so stari deset, šest in štiri leta. Petčlansko družino sestavljajo še njen mož Jure, z njimi pa živijo še tri čivavice in dve mački. Živijo v okolici Ljubljane. Preden se lotite prebiranja intervjuja, navajam še del enega od njenih dogovorov: »V nekem trenutku sem spoznala, da je vse, kar sem mislila, da ta človek je – moj rešitelj in angel – ena debela laž. V resnici je hudič, ki je vedel, kaj dela.«

Katera je vaša najlepša lastnost?

Bi rekla, da imam dve: potrpežljivost in prilagodljivost. Zanimivo je to, da bi me tisti, ki me dobro poznajo, opisali točno tako.

Kaj je vaša slabost?

Verjetno to, da imam včasih težave z reguliranjem čustvovanja, kar se odraža v pretiranem veselju in zagnanosti ali gre v drug ekstrem in padem v globoko depresijo.

Kdo je vaš vzornik / vzornica in zakaj?

Vzornika/ce kot take/ga nimam, so mi pa vzor ljudje, ki so imeli zelo travmatično življenje, pa so danes izbrali moč in svetlobo in s svojo močjo, izkušnjami ter modrostjo pomagajo drugim.

Kdaj ste bili v življenju najsrečnejši?

Imam par spominov najsrečnejših trenutkov in obdobij – na primer, ko sem se poročila, rodila prvega otroka, ko sva z možem kupila hišo… Pri občutku sreče sem dokaj skromna, saj mi že male stvari pomenijo veliko.

Srečen trenutek, poroka z Juretom. Foto: Osebni arhiv Katje Pančur.

Kaj vas je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?

Ljudje, ki bi me morali varovati in imeti radi.

Kdaj in kje ste izgubili nedolžnost?

Bila sem zelo majhen otrok, ko se mi je obesil oče. To je bil prvi dogodek, ki je v meni pustil črn pečat in mi vzel nedolžnost otroške duše.

Najljubša knjiga, najljubša glasbena skupina, glasbenik in naj film ali odrska predstava?

Knjige Dave Pelzerja: Otrok brez imena, Izgubljeni fant in Moški po imenu Dave. Glasbena skupina: Paramore. Glasbenik: Ed Sheeran leta 2016 in John Mayer. Film: Seven pounds (Sedem duš) in vsi filmi Nicholasa Sparka.

Katera jed in pijača sta vam najljubši in katero jed sami radi pripravite?

Pri meni doma se vsak dan kuha sveže obroke, ker je kuhanje zame privilegij in meditacija. Kuham in pečem vse, kar si lahko zamislite. Kar se tiče najljubše hrane in pijače pa težko rečem, saj imam rada vso hrano, vse kuhinje sveta in nisem izbirčna. Če bi že morala izbrati, pa bi rekla krompir in solata. Včasih sem imela najraje dobro rdeče vino, odkar pa ne pijem alkohola, je moja najljubša pijača klorofil.

Vaš najljubši praznik je?

Verjetno rojstni dan. Moj in od otrok.

Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?

Drva in premog! Le živ ogenj ima to edinstveno energijo toplote, ki ogreje dušo.

Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?

Brezsrčnost ljudi. Rešitve žal ne vidim, ker je sistem ubil še tisto malo srčnosti in dobrote v ljudeh, saj je za mnoge nemogoče razvijati empatijo v času, ko ne vedo, ali bodo preživeli čez mesec ali ne.

Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji / na svetu spremenili?

V Sloveniji bi spremenila mentaliteto in značaj ljudi. Na svetu bi spremenila pomen denarja.

Prebral sem vašo izpovedno knjigo Varna hiša groze, o vsebini katere razmišljam še tedne po prebiranji. Razmišljam o njeni vsebini, o vsem, kar se vam je kot otroku dogajalo, pa tudi kasneje, ko ste se s temi travmami soočali. Kaj vas je vodilo, da ste na nek način zbrali pogum, da ste napisali knjigo, stopili s tem v javnost in nenazadnje zbrali dovolj moči, da ste ovadili znanega laičnega duhovnega vodjo, ki vam je povzročil toliko gorja? Mimogrede, kje lahko knjigo naročimo, pri vas?

Ker v tistem času nisem hodila na terapijo, z možem se pa nisem mogla o teh stvareh pogovarjati v nedogled cele dneve, sem se odločila, da vse enostavno zapišem. Po parih straneh sem spoznala, da mi pisanje kar gre – in preprosto nadaljevala. V času, ko sem tipkala spomine, sem čutila, da mi to paše, da računalniku zaupam vse tisto, česar nisem še nobenemu. Od dokumenta v Wordu nisem čutila obsojanja, zaničevanja ali katerihkoli očitkov, ki se jih taki kot jaz bojimo pri ljudeh, ko jim zaupamo svoje življenjske dogodke.

V javnost sem se odločila dati svoje izkušnje zato, ker se sodni postopek ni premikal v tisto smer, v katero bi se moral in je bil to edini način, da se o zadevi začne resno razmišljati in tudi ukrepati. Ko sem spregovorila, se mi je javilo ogromno žrtev – ene so bile žrtve istega človeka, druge pa nepovezane. Ženske so se mi zaupale, saj so v meni videle dušo, ki je doživela ogromno nasilja v življenju – takega in drugačnega. Ogromno žensk sem podprla s pogovorom, izkušnjami, napotila k različnim terapevtom in navsezadnje tudi pomagala pri prijavah na policijo. Moje izpostavljanje je dvignilo zavest o spolnih zlorabah, varnosti otrok in o religioznih zlorabah na kolektivnem nivoju.

Mogoče marsikdo misli, da je bila odločitev, da ga prijavim, logična in lahka, vendar pa niti približno ni bilo tako. Do danes je bila to najtežja odločitev, a tudi najbolj potrebna. Zelo dolgo je trajalo, da sem si upala priznati, kaj se mi je dogajalo, saj sem vedela, da je takrat konec mojega življenja in sveta, ki je bil vse, kar sem poznala dolga leta. A ko me je resnica zadela kot strela z jasnega, me ni nihče mogel premakniti. V nekem trenutku sem v sebi zaključila, da je vse, kar sem mislila, da ta človek je – moj rešitelj in angel – ena debela laž. V resnici je hudič, ki je vedel, kaj dela.

Mojo knjigo se dobi pri Primusu, v knjigarnah, Sparu in direktno pri meni.

Katja Pančur s svojo knjigo Varna hiša groze. Foto: Osebni arhiv Katje Pančur.

Kaj svetujete tistim, ki se jim morebiti dogaja kaj podobnega, pa ne vedo, na koga se obrniti. Vam je, kolikor lahko razberemo iz vaše knjige, v veliko uteho in pomoč vaš mož, s katerim sta si ustvarila družino.

Vedno svetujem isto – povedati. Pri takih zadevah je najbolj pomembno to, da povemo osebi, ki ji zaupamo. Če ne zaupamo dovolj mami, povemo teti, če teta tudi ni ta prava, pa učiteljici, sosedi, prijateljici… Ženska, ki je zlorabljena na katerikoli način, rabi nekoga, ki jo bo poslušal in slišal – ji pomagal, kako naprej. Najdite osebo, ki se ji lahko zaupate – če take v vašem življenju ni, se obrnite na psihologa, Društvo za nenasilno komunikacijo DNK, Združenje za MOČ in druga društva, ki so ustvarjena prav za pomoč žrtvam zlorab.

Res je, moj mož je moje največje darilo in je edina oseba, ki ji brezpogojno zaupam v življenju, kar za mene ni enostavno. Ljubezen, sprejetost in zaupanje zdravijo.

Ali zaradi tega, kar se vam je dogajalo, tako v zgodnjem otroštvu v Rusiji in kasneje pri nas, do ljudi ohranjate neko varno razdaljo, morebiti težko navežete stike?

Če bi morala na to vprašanje odgovoriti 10 let nazaj, bi verjetno rekla, da sem najbolj družaben in zabaven človek na svetu in da nimam nikakršnih ovir pri navezovanju stikov in sklepanju prijateljstev. Žal se je pa to v zadnjih desetih letih drastično spremenilo in ja, ljudi jemljem z veliko rezervo in si ne želim spoznati novih, saj težko zaupam v dobro ljudi.

Že zgodaj v otroštvu ste izgubili najprej očeta, ki je storil samomor, in potem še mamo, ki je podlegla mamilom. Vi ste prišli v Slovenijo, vaša sestra je ostala v Rusiji. Ohranjate stike z njo, njeno družino?  

Ko sem bila pripeljana v Slovenijo, sem za precej let izgubila stike s sestro – ne zato, ker bi si tega želela – moj zlorabitelj je poskrbel za to, da vsa pisma, ki mi jih je pošiljala, niso nikoli prišla do mene. Ko sem odrasla, sem se odločila, da jo poiščem na ruskih socialnih omrežjih in po dolgih urah iskanja mi je le uspelo. Ponovno sva se povezali, sedaj že kot dve odrasli ženski in mami in od takrat sva neločljivi. Vsak dan sva na vezi. V teh trenutkih je pa človek resnično hvaležen za tehnologijo!

Mlada Ekaterina (Katja), ko je bila iz bolnice premeščena v sirotišnico. Foto: Osebni arhiv Katje Pančur.

Še to, zakaj menite, da roka pravice nepridipravov pogosto dolgo ne doseže in da sodni postopki tako dolgo trajajo?

Po eni strani je dokaj razumljivo – osumljeni imajo cel kup pravic, saj je treba dokazati, da so resnično krivi dejanja, zaradi katerega ga je nekdo prijavil. Niso vsi ljudje pošteni, poznam primere, kjer so ženske prijavile bivše partnerje zaradi posilstva samo zato, da bi se mu maščevale, kar je seveda nedopustno in zelo narobe. Če se ugotovi, da je bil človek nedolžen in je odsedel kazen, ki je ne bi rabil, je seveda za sodni sistem zelo slabo. Zato mislim, da je tukaj prisoten ta časovni faktor – treba je zbrati vse dokaze in dokazati krivdo osumljenemu, kar pa zahteva svoj čas. To je za žrtve seveda izredno mučno. Eno leto za nekoga, ki čaka na pošteno sojenje, traja pet let.

The post Katja Pančur: »Ženska, ki je zlorabljena, rabi nekoga, ki jo bo poslušal in slišal- ji pomagal, kako naprej.« appeared first on Slovenec.