Katarina Gomboc Čeh: Žile dovodnice

Na poročno potovanje sva z možem potovala v Pariz.

Kraja nisva izbrala, ker velja za »prestolnico ljubezni«, ampak ker nobeden od naju še ni bil tam, ker sva menila, da ga je vredno obiskati, in ker v tistem obdobju nisva imela dovolj denarja, da bi šla kam dlje.

Hotel sva si rezervirala v mestni četrti Batignolles v pariškem 17. okrožju, ne da bi okolico poznala. Po nekaj dneh Pariza sva si ustvarila mnenje, da je francoska prestolnica lepo in poetično mesto, avgusta sicer nekoliko izpraznjeno domačinov in vroče, a vseeno vredno obiska in morda povratka. Toda kar naju je najbolj navdušilo, ni bil Eifflov stolp (na katerega si iz strahu pred višino itak nisem upala povzpeti) ali Versailles (pred katerim so otožni moški temnopoltih obrazov potresovali s figuricami stolpa in moledovali turiste, naj jih kupijo), zlasti pa ne Montmartre (kjer me je neki moški vodenih oči zgrabil za roko in mojemu možu zaklical: »She is a witch!«). »Znamenitost«, ki naju je najbolj očarala, je bila prav soseska Batignolles, v kateri je stal najin hotel.

V Batignolles, če nimaš dobrega razloga, kot turist, zlasti pa ne ob prvem obisku, ne zaideš. Med nizkimi večstanovanjskimi hišami s smetanasto fasado in prikupnimi balkončki se nahajajo slikovite trgovinice, avtentični bistroji, sladolednice in pekarne ter šik bari, v katerih ti postrežejo s sirnim krožnikom in rosejem. Preprost hotel se je nahajal le streljaj od vrtov v angleškem slogu Square des Batignolles – in če kaj veste o angleškem slogu, najbrž navijate nanj, ker priznavate, da je od francoskega veliko bolj vznemirljiv.

Podobno navdušenje mi je vzbudil becirk, v katerem sva bivala v Londonu, ko sva predlani jeseni tja potovala na ameriško-angleško poroko (s kapljico slovenske krvi), ki se je odvijala v Kraljevih botaničnih vrtovih v četrti Kew na obrobju Londona, pravzaprav že v manjšem kraju Richmond. Da bi si olajšala nočno vračanje s poroke, sva si hotel rezervirala le lučaj od vrtov.

Okolica se je izkazala za prekrasno. Na suh oktobrski dan je bila videti kot kulisa romantične komedije iz devetdesetih: kolesarji, gospodje, ki sprehajajo škotske terierje. Na mizi v lokalu odložen porumenel časopis, v zraku vonj po kruhu in earl greyu. Na glavnem trgcu je bilo nekaj majhnih, a čednih prodajaln, in francoska restavracija, v kateri je lastnik najino odločitev, da ne bova naročila vina, vzel za osebno žalitev. Čeprav sva v Londonu bivala več dni, sva si en cel dan vzela za raziskovanje tega predela, ki ga sicer najbrž nikoli ne bi doživela.

K premisleku o soseskah, ki so me prevzele, me je spodbudil članek z naslovom How to get to know your neighbourhood, ki ga je za Psyche napisala ameriška urbanistka in umetnica Gabrielle Bendiner-Viani. V njem bralcu poda nasvete, kako naj se seznani in pristno doživi naselje, v katerem živi – ne mesto, kot po navadi predpostavljamo, ampak prav to bolj obvladljivo območje, na katerem se odvija intimnejša plast življenja. Izhaja iz spoznanja, da je poznavanje svoje soseske dobro tako za nas osebno kot za skupnost, obenem pa krepi radovednost, razširja obzorja, povezuje in razvija sposobnost sočutja. Kajti ljudje, dodajam jaz, ki jih življenje po naključju zanese v našo fizično bližino, niso nikoli enaki kot mi.

Niti eno leto ni od tega, kar sem se preselila v novo sosesko, ki je prej nisem poznala. Morda ni tako elegantna kot pariški Batignolles ali tako slikovita kot londonski Kew, a njeni prebivalci v njej ne le spijo, temveč tudi ljubijo, vzgajajo otroke, sanjajo, sprehajajo pse, prenavljajo, igrajo nogomet, jočejo, se prepirajo, iščejo rešitve in včasih izgubljene ključe. Naselja, ki jim pogosto (narobe) rečemo »spalna«, so v resnici kot vene, po katerih kri prodira proti srcu.

PIše: Katarina Gomboc Čeh
Naslovna fotografija:  Jared Chulski 

Vas zanima arhitektura v vseh razsežnostih? Tu smo.