Kašmir: smo na pragu jedrske vojne?

22. aprila je oborožena skupina Odporniška fronta izvedla teroristični napad na indijske turiste v mestu Pahalgam v indijskem delu regije Kašmir, v katerem je ubila 26 ljudi. Indijska vlada je nato začela zaostrovati svojo politiko do Pakistana, saj trdi, da pakistanske oblasti spodbujajo terorizem v obmejni regiji. Islamabad vpletenost zanika. Indija je kasneje v odgovor na ta napad zadela »teroristične cilje« na pakistanskem ozemlju in s tem sprožila največjo zaostritev razmer med državama v zadnjih desetletjih. Geopolitični kontekst tokratne zaostritve je precej drugačen kot v preteklih inačicah. Indija in Pakistan sta si izmenjala izstrelke, ki so pristali znotraj meja držav. Prvič sta obe strani uporabili napredne raketne sisteme in brezpilotna letala.

Indija in Pakistan sta vse od razglasitve neodvisnosti leta 1947 v sporu zaradi pokrajine Kašmir, ki si jo lastita oba, in sta se doslej zaradi nje zapletla že v tri vojne. Indijsko-pakistansko rivalstvo  v letih 1947–48, 1965 in 1971 je terjalo več deset tisoč življenj. Spor glede delitve Kašmirja je nastal ob razpadu imperialne britanske Indije, ko se je knežja država Džamu in Kašmir pridružila Indiji. Resolucija Združenih narodov iz leta 1948 narekuje, naj ljudstvo na demokratičnem in nepristranskem referendumu odloči, kateri državi se bo pokrajina priključila. Na plebiscit Kašmirci čakajo že več kot 70 let.  

Kot odgovor na indijsko zatiranje pakistanskih delov Kašmirja se je na območju oblikovalo več odporniških skupin, ki že od začetka konflikta v sredini prejšnjega stoletja izvajajo organiziran odpor proti Indiji. Ena od njih je tudi Odporniška fronta, ki jo indijske oblasti povezujejo s pakistansko islamistično organizacijo Laškar e Taiba. Od poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja je vsakokrat, ko sta se Indija in Pakistan približala robu vojne, nastopil znan scenarij deeskalacije: intenzivna diplomacija, ki so jo večinoma vodile Združene države Amerike. Tudi tokrat sta se Pakistan in Indija po štirih dneh napadov dogovorila za takojšnjo in popolno prekinitev ognja, je oznanil predsednik ZDA Donald Trump. A le nekaj ur zatem sta se državi začeli medsebojno obtoževati kršitve dogovora. Obe strani se zavedata, da se razmerja sil v svetu spreminjajo, vloga ZDA kot kriznega upravljavca v južni Aziji pa se je zmanjšala. Še leta 2019, med krizo v Balakotu, ki je sledila samomorilskemu bombnemu napadu v Pulwami v Kašmirju, v katerem je bilo ubitih 40 pripadnikov indijskih varnostnih sil, je ameriški diplomatski pritisk pomagal pri obvladovanju sovražnosti. Nekdanji državni sekretar Mike Pompeo je pozneje v svojih spominih zapisal: »Mislim, da se svet ne zaveda, kako blizu smo bili februarja 2019, da bi se spopad prelevil v jedrsko vojno.«

Še en pomemben dejavnik v aktualnem konfliktu je krhanje mednarodnih norm od konca hladne vojne, in še posebej po 11. septembru 2001. Pred kratkim so izraelske operacije v Gazi, Libanonu in Siriji sprožile številne kritike zaradi kršitev mednarodnega humanitarnega prava – vendar niso imele za posledico resnih sankcij proti državi kršiteljici. Vojaške akcije, ki so nekoč veljale za nedopustne, se izvajajo, ker nihče ne želi uporabiti vzvodov za kaznovanje držav, ki počnejo zločine. V takšnih okoliščinah se za Indijo in Pakistan odpirajo priložnosti in tveganje. Oba lahko pokažeta na vedenje drugih držav, da bi upravičila odločna dejanja, ki sta jih izvedla in bi se v prejšnjih letih štela za tabu mednarodnih odnosov – na primer napadi na prostore bogoslužja in kršitve suverenosti ozemlja mednarodno priznane države.

Spremenjena razmerja na mednarodnem prizorišču, ko se vloga ZDA radikalno spreminja,  so sovpadala z notranjimi političnimi premiki v obeh državah. Prohindujski nacionalizem vlade indijskega premierja Narendre Modija je povečal napetosti med religijskimi skupnostmi v državi. Medtem pa vplivni poveljnik pakistanske vojske, general Asim Munir, promovira »teorijo dveh narodov«, katere glavna teza je, da je Pakistan domovina za muslimane in Indija za hindujce. Družbeni mediji in novi desničarski mediji v Indiji so tudi del te propagandne fronte. Ultranacionalistični glasovi v Indiji spodbujajo nasilje proti muslimanom in Kašmircem. Tudi v Pakistanu se je protiindijska retorika na spletu močno okrepila.

Najbolj zaskrbljujoča je jedrska razsežnost konflikta. Po pakistanski jedrski doktrini bi ta jedrsko orožje uporabil, če bi bil ogrožen njegov obstoj. V zadnjih letih je razvil taktično jedrsko orožje kratkega dosega kot protiutež indijski prevladi v konvencionalni vojaški moči. Medtem je Indija neuradno zavrnila svoje zgodovinsko stališče o prepovedi prve uporabe jedrskega orožja, kar vnaša dvom v njeno pripravljenost, da se izogne jedrskemu spopadu. 

V računico moramo vključiti še Kitajsko in njene interese. Nedavno so vzpostavili prosto trgovinsko območje v pakistanskem pristanišču Gwadar, kar Kitajski omogoča dostop do Arabskega morja. Podpisana pogodba je del širšega tako imenovanega kitajsko-pakistanskega ekonomskega koridorja, ki obsega 46 milijard dolarjev. 

Simon Smole