Kardinalom volivcem ni bilo vedno lahko

Kardinali elektorji bodo od srede pri izbiri naslednika pokojnega papeža Frančiška imeli lažjo nalogo kot mnogi njihovi predhodniki, ki so v preteklosti večkrat trpeli v špartanskih razmerah. Nekatere izbore, ki so se postopoma razvili v današnjo obliko konklava, so zaznamovale tudi druge posebnosti, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Leta 236 je po navedbah takratnega cerkvenega zgodovinarja Evzebija Cezarejskega imel pri izbiri papeža odločilno vlogo golob. Ko je krščanska skupnost v Rimu razpravljala o papeških kandidatih, je bel golob priletel na glavo vernika Fabijana, ki se jim je ravno takrat pridružil. Zbrani so to dojeli kot znamenje in Fabijana izvolili za papeža.

V zgodnjem krščanstvu, ko so papeža – rimskega škofa – izvolili verniki rimskega plemstva in duhovniki rimske škofije, je pri glasovanjih pogosto prihajalo do vmešavanj. Ene najbolj zloglasnih volitev so bila leta 532 po smrti papeža Bonifacija II., ko je potekalo obsežno podkupovanje vplivnih senatorjev in kraljevih uradnikov. Na koncu so izvolili duhovnika Mercuriusa, ki je bil prvi papež, ki si je spremenil ime. Poimenoval se je Janez.

Leta 1059 je nato papež Nikolaj II. uvedel pravilo, da papeža volijo samo kardinali. To je uzakonil papež Aleksander III. leta 1179. Določil je tudi, da kardinalski zbor izbira novega papeža z dvotretjinsko večino glasov prisotnih, piše na spletni strani Cerkve v Sloveniji.

Ta ukrep je marsikdaj otežil odločanje in da bi ta proces pospešili, se je v 13. stoletju razvila praksa zapiranja kardinalov do sprejema odločitve.

Leta 1241 je vodja rimske vlade kardinale zaprl v propadajočo stavbo, v kateri jim niso hoteli čistiti stranišč in zagotoviti zdravnikov. Kot je zapisal ameriški zgodovinar Frederic Baumgartner v svoji knjigi o zgodovini volitev papežev, so kardinali odločitev sprejeli šele, ko je eden od njih umrl. Po 70 dneh so izvolili Goffreda Castiglionija, ki je postal papež Celestin IV.

Najdaljši, skoraj triletni, konklave v zgodovini Cerkve pa je bil po smrti papeža Klemna IV. leta 1268. Po 18 mesecih so kardinale zaprli v papeško palačo v mestu Viterbo blizu Rima in jim zmanjševali količino hrane. Da bi pospešili odločanje, so nezadovoljni lokalni prebivalci junija 1270 celo odstranili streho palače. Pri tem jih je po navedbah AFP očitno navdihnila domislica nekega angleškega kardinala, da bi se brez strehe lahko mednje neovirano spustil Sveti duh.

Septembra 1271 so nato izvolili papeža Gregorija X., ki je leta 1274 uvedel zaprtje kardinalov – konklave prihaja iz latinskega izraza cum clave oz. s ključem. Uvedel je tudi pravilo, da se morajo sestati deset dni po smrti papeža in da jim morajo sčasoma zmanjševati količino hrane. Če odločitve niso sprejeli v treh dneh, so dobili le en glavni obrok namesto dveh. Po petih dneh pa so jim dali samo še kruh, vodo in vino, navaja ameriški novinar in pisatelj John L. Allen.

Konklave so več stoletij potekali v Apostolski palači, od leta 1878 pa se odvijajo v Sikstinski kapeli. V preteklosti so kardinali tudi spali v Apostolski palači, kjer so zanje postavili bokse z zložljivimi posteljami. Okna so bila vedno zaprta, so pa jih odprli žgočega avgusta leta 1978, ko so se kardinali zaradi vročine skoraj uprli.

Papež Janez Pavel II., ki so ga nato oktobra tega leta izvolili, je odredil gradnjo 20 milijonov dolarjev vrednega Doma svete Marte, kjer sedaj med konklavom bivajo kardinali. Ima več kot sto suit in okoli 20 enoposteljnih sob, a so med konklavom tudi tu okna zaprta.

V zadnjih stoletjih je najdaljši konklave trajal 50 dni, in to leta 1831, ko so izvolili papeža Gregorja XVI. V 20. stoletju je najdaljši trajal pet dni, ko so leta 1922 izvolili papeža Pija XI. Leta 2005 so Benedikta XVI. izvolili v samo dveh dneh po štirih glasovanjih. Tudi njegovega naslednika Frančiška so leta 2013 izvolili v dveh dneh, a po petih glasovanjih, še poroča AFP.