»Kar sedem bratov je hrepenenje po svobodi plačalo z življenjem«

Adelmo Cervi je živahen in bojevit 81-letnik. Njegov priimek je v Italiji marsikomu znan. Adelmo je namreč sin Alda Cervija, enega od sedmih bratov Cervi, ki so jih enote Mussolinijeve Salojske republike umorile decembra 1943 na strelišču v Reggiu Emilii.

Pred kratkim je Adelmo Cervi na vabilo sindikata CGIL in borčevskega združenja VZPI-ANPI – oba sta pristopila k tržaškemu Odboru za 25. april – gostoval na Tržaškem in Goriškem, kjer se je srečal s študenti, dijaki in somišljeniki. Enega izmed srečanj z njim so priredili v kulturnem domu Antona Ukmarja - Mira pri Domju pri Trstu. Priložnost smo izkoristili za pogovor o antifašizmu, današnji družbi in politiki ter veri v boljši svet, ki je stalnica pri njegovih nastopih.

Pred vsakim srečanjem Adelmo Cervi navzočim takoj pove, naj ga ne imenujejo gospod, temveč tovariš. To je najbolj otipljiv izraz njegove levičarske vere; leta 2019 je med drugim kandidiral za Evropski parlament na listi Italijanske levice.

Kaj je pomen pričevanja, ki ga nosite po Italiji?

Nosim pričevanje družine, sedmih bratov, ki so s svojim življenjem plačali hrepenenje po svobodi in pravičnosti. Zgodovina Cervijev je naporna zgodba, saj se ni zgodilo dostikrat, da bi umorili kar sedem bratov na tak način. S svojim pričevanjem pa hočem poudariti, da če želimo ohraniti spomin na tiste, ki so dali življenje za svobodo in pravičnost, se moramo boriti naprej, za svet, kakršnega so hoteli, saj ga še ni. Po svetu je še preveč nepravičnosti, da bi lahko dejali, da smo dosegli cilje njihovih prizadevanj.

Osemdeset let po koncu druge svetovne vojne se po mnenju mnogih stanje ponovno slabša. Nacionalizmi so na pohodu, vojne trkajo na vrata Evrope, naraščajo tudi neenakosti vseh tipov. Kaj menite vi?

Moj oče in njegovi bratje se niso borili le proti fašizmu, temveč proti nepravičnim družbam. Družbam, v katerih vedno nastradajo revni. Moj oče se je boril proti svetu revnih in bogatih. Zgodovina bratov Cervi prikazuje to njihovo vero. Oni so bili prvi, ki so v naše kraje prinesli traktor, ko na podeželju sploh nismo vedeli, kaj je traktor. Cerviji bi lahko obogateli, če bi to hoteli, odločili pa so se, da je treba ustvariti nekaj pravičnosti in dati tudi drugim.

Hiša Cervijev je z leti postala cilj nekakšnega laičnega romanja. Kako ocenjujete spomin na svojega očeta in njegovih šest bratov?

Hiša je postala simbol partizanskega upora, kot je postal simbol moj dedek (Alcide, ki je z Renatom Nicolaiem tudi napisal avtobiografsko knjigo I miei sette figli, Mojih sedem sinov, op. a.), ki je po smrti sinov nadaljeval boj in prvi gojil spomin nanje. Menim, da je pomembno videti te znake, da je ostalo nekaj od tega boja, da nismo zapravili vsega dobrega, kar je nastalo v teh temačnih trenutkih. Sicer je vsak trenutek, ko ni pravičnosti, temačen, na srečo pa ni primerjave med današnjim časom in tistim, kar se je dogajalo med fašistično in nacistično diktaturo. Danes živimo v demokratični družbi, v kateri nedvomno marsikaj ne deluje, a vse to ni primerljivo s časom, ko je moj oče s celotno Italijo trpel pod fašizmom.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.