.jpg)
1 day ago
22
ARTICLE AD
Malo pred novim letom se je v visoki starosti poslovil Jakob. Bil je zelo pošten, zelo šegav in zelo prijazen mož.
O medvojnem času, ko je bil kurir, je vedel marsikaj. Recimo, da je tisto, kar je vedel, sem in tja čisto upravičeno (po moje) izkoriščal v svojo korist.
Ko mu niso hoteli priznati invalidnine, pa je bila očitna in zelo vidna, je stopil do enega od odgovornih, ki je o tem odločal in mu povedal, da bo šel od hiše do hiše in vsem naznanil, kdo so bili kvazi heroji in kdo so se v NOB v resnici borili. Grožnja je zalegla, invalidnina je bila med najvišjimi, tako da so z mamo in sestro, dokler se ni poročila, dobro živeli.
Seveda pa je imel Jakob tudi ''potrebe''. Ženske so zelo dobro vedele, da ne bo zastonj, če bodo prijazne do njega. In z zadovoljevanjem le-teh ni imel nobenih težav.
Potem je po dekretu, kot je bilo takrat v navadi, prišla v vas nova učiteljica. Jakob, pronicljiv, kot je bil, je hitro ugotovil, da je zelo skromna in slabo oblečena, kar je po njegovi logiki pomenilo, da nima denarja. Pa je stopil k njej in ji predlagal kupčijo: ti se z menoj oženiš, jaz pa ti bom nudil dobro življenje brez pomanjkanja. Pa sta se res, in kot sem videla na lastne oči, jima ni šlo slabo. Imela sta se rada, četudi se je zakon začel z ''daj-dam''.
Bil je tudi zelo veren in je včasih šel k maši še med tednom. Nekoč so ga ustavili, naložili v avto in dva miličnika sta ga odpeljala v svoje posvečene urade na zaslišanje. Zanimivo, da se je to zgodilo precej pozno- malo prej, preden je gospod Božič voščil ''vesel Božič'' ljudem na TV.
A so ga hitro izpustili, ker jim je spet zagrozil, da točno ve, kdo je bil kaj med vojno in kdo si je po njej zasluge preprosto – kupil. Žal je imel zaradi teh besed kasneje še kup sitnosti - kot je sam rekel- od potomcev tistih, ki gmajne niso niti povohali.
Tudi njegovi ženi v službi ni bilo lahko, a le nekaj prvih let po poroki. Potem so se nadrejeni sprijaznili, da se je poročila s čudakom, pa da je že to zanjo največja možna kazen.
Bila je zelo dobra učiteljica, pri njej so otroci tudi veliko prepevali, spodbujala jih je, da se učijo igranja na glasbene inštrumente, če je zaslutila, da so nadarjeni.
Ko je umrla kakšnih deset let pred Jakobom, je šla za pogrebom vsa vas.
Na stara leta, ko je že postal betežen, sta zanj skrbela dva nečaka.
»Zakaj pa dva?« sem ga naivno vprašala.
»Zato, da lahko gre eden na dopust in me ne preklinja, ker bi moral biti zaradi mene doma,« mi je odgovoril.
Vse do zadnjega se ni slepil, da se da vsak človek – kupiti.
»Mene ne,« sem mu ugovarjala.
»Pa ravno tebe!«, mi je odgovoril:«Zaslutiš, da ti želi nekdo povedati zanimivo zgodbo, pa vse izpustiš iz rok in priletiš!«
Takšnih, kot je bil Jakob, nisem srečala veliko. Njegove zgodbe niso bile črno-bele, o vsakem človeku je znal najti tudi kaj dobrega.
Vse življenje si je želel, da bi odšel v nebesa pred ženo. Predstavljal si je, da ga bo v zadnjih trenutkih držala za roke, in mu bo umiranje tudi zato lažje. Žal se to ni zgodilo, ker je umrla pred njim in tudi v noči, ko je prišla zadnja ura, je bil čisto sam, saj je nečakova žena prišla k njemu šele zjutraj- pred zajtrkom.
So (bili) ljudje, ob katerih sem se počutila varno, in zaželeno, četudi so bila naša srečanja zelo naključna in še bolj mimobežna.
English (US)