Kam gre Slovenija? To je ekonomist Tajnikar, ki bi utišal in odpikal Blaža Brodnjaka s sedeža šefa NLB-ja, to so razlogi

Jedro njegovih argumentov je, da visoka obremenitev dela in nepredvidljivost pravil spodbujata “optimiziranje” zunaj države – od selitve davčnega rezidentstva do premeščanja sedežev uprav.

LJUBLJANA – “Poglejte, kolikokrat je bil v javnosti v zadnjem času predsednik uprave NLB. Neverjetno. Poglejte, kaj je govoril. Ti govori so… Bom poenostavil: če bom preveč poenostavil, se pa opravičujem. Pravi, da naša družba razpada, tisti, ki nam vladajo, so brez veze. Ampak poslušajte: ta direktor je direktor državne banke. Država ima v tej banki 25-odstotni delež. Če bi jaz imel 25 odstotkov deleža v tej banki in bi moj direktor tako govoril o mojem ravnanju, veste, kje bi bil: na cesti. Če bi imel on kaj morale, bi že sam odšel,” je v Tarči povedal ekonomist Maks Tajnikar, ki je tako javno okrcal Blaža Brodnjaka, predsednika uprave NLB. Brodnjak je tisti, ki že nekaj časa opozarja na zahteven razmere tako v družbi kot v gospodarstvu.

Oglasila se je Petra Sovdat

“In bi utišali direktorja, ki opozarja na sistemske probleme in napake?” je Tajnikarja
opozorila Petra Sovdat, novinarka časopisa Finance. “Rekel sem, da ne paše v to službo,” je bil jasen Tajnikar, ki je dodal: “V Sloveniji obstaja krog managerjev, ki je lobističen in se med sabo podpira!”

Zakaj je Blaž Brodnjak moteč za nekatere?

Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB, je v zadnjih letih postal eden najbolj prepoznavnih glasov gospodarstva, ko gre za oceno, da Slovenija z davčno in regulativno politiko izgublja zagon. Njegova sporočila so praviloma prepletena z opozorili o konkurenčnosti, odlivu kadrov in kapitala ter o tem, da se politika prepogosto ukvarja z ideološkimi spori namesto z razvojnimi vprašanji. V javnosti se zato pojavlja kot zagovornik “razbremenitve dela” in bolj predvidljivega okolja, hkrati pa kot tarča očitkov, da govori predvsem iz perspektive najbolje plačanega menedžerskega vrha.

Zadnji vrh njegove retorike je odmeval na dogodku “Srečanje gospodarstva s politiko”, ki ga organizira Gospodarski krog. Tam je Brodnjak iz publike kritiziral odsotnost dela politike in ocenil, da so teme iz preteklosti očitno pomembnejše od vprašanj prihodnosti. Ob tem je opozoril na naraščajoče nezadovoljstvo v gospodarstvu in izrekel stavek, ki se je hitro prijel kot povzetek njegovega sporočila: da si “lahko pomagamo ali pomahamo v slovo”, če ne bo hitre spremembe odnosa do gospodarstva in konkretnih ukrepov.

Jedro njegovih argumentov je, da visoka obremenitev dela in nepredvidljivost pravil spodbujata “optimiziranje” zunaj države – od selitve davčnega rezidentstva do premeščanja sedežev uprav. V eni izmed razprav, ki so sledile, je poudaril, da vse več podjetij prenaša sedeže uprav v tujino (zadnji primer Lidl Slovenija!), kar po njegovem pomeni neposreden izpad dohodnine in prispevkov, ker se z vodstvenimi ekipami pogosto seli tudi življenje (družina, potrošnja, investicije). V isti sapi se je v javnosti odprla tudi tema njegovega lastnega prejemka, pri čemer so mediji navajali, da od približno 1,171 milijona evrov bruto/bruto na račun prejme okoli 400 tisoč evrov neto, kar je uporabil kot ilustracijo, kako močno je vrh plačne lestvice obremenjen.

Brodnjakova kritika pa ni omejena le na “davke” kot številko. V gospodarskih krogih pogosto poudarja še širši problem predvidljivosti poslovnega okolja in s tem povezane birokracije. Na omenjenem srečanju so organizatorji kot ključna razvojna področja izpostavljali prav obremenitve dela, demografijo in zdravstvo, infrastrukturo in stanovanja ter birokracijo in predvidljivost, kar je okvir, v katerega Brodnjak praviloma umešča svoje teze o tem, zakaj se investicije in talenti lažje odločajo za tujino.

Posebej občutljiva točka njegovega nastopanja je “razvojna kapica” oziroma razprava o omejitvi prispevkov pri višjih plačah. Že leta 2021 je ob padcu tega ukrepa komentiral, da “politika nima poguma”, ter obdavčitev dela najproduktivnejših opisal kot škodljivo za prihodnost države. Čeprav se razmerja v gospodarstvu od takrat spreminjajo, je logika njegovega argumenta ostala podobna: brez mehanizmov, ki bi zadržali najbolj iskan kader in omogočili hitrejše nagrajevanje znanja, bo Slovenija težko tekmovala za razvojne projekte z višjo dodano vrednostjo.

Luka Mesec

V zadnjem valu razprav se je Brodnjak znašel tudi v sporu z ministrom za delo Luko Mescem, kjer je v ospredje prišla minimalna plača. Po poročanju medijev je Mesec Brodnjaku očital, da kritizira napoved dviga minimalne plače na 1.000 evrov neto, in mu odgovoril z javnim sporočilom, da “ni žrtev sistema” ter da so žrtve tisti, ki niti v več desetletjih dela ne zaslužijo ene letne menedžerske plače. Ta epizoda je dobro pokazala, zakaj Brodnjakove izjave v Sloveniji hitro presežejo ekonomijo in postanejo kulturni spor o pravičnosti, plačah in tem, kdo v družbi nosi glavno breme.

Na drugi strani se je oglasil tudi finančni minister Klemen Boštjančič. Čeprav je priznal, da razume logiko zagovorništva “svojega ceha”, je Brodnjaka opisal kot enega najbolje plačanih menedžerjev, pri čemer je poudaril, da je njegov “legitimen cilj”, da mu ostane čim več. Hkrati je gospodarstvenikom in menedžerjem namenil znameniti poziv, naj se “kdaj pa kdaj pogledajo v ogledalo”, kar je bil poskus premika razprave od očitkov politiki tudi k odgovornosti vrha gospodarstva.

Brodnjakovi kritiki iz medijskega in političnega prostora mu medtem pogosto očitajo selektivnost: da glasno zahteva nižje davke, hkrati pa naj bi bančni sektor užival ugodno obravnavo pri obdavčitvi dobičkov. Mladina je denimo v članku o “davčni oazi za vodilnega v NLB” Brodnjaka opisala kot enega najglasnejših kritikov “previsokih davkov”, ob tem pa izpostavila tezo, da država bankam že dolgo omogoča ugodno okolje pri obdavčitvi dobičkov, kar naj bi postavljalo njegove pozive v drugačno luč.

Pripravil: Nadlani.si
Foto: Zajem zaslona Tarča

The post Kam gre Slovenija? To je ekonomist Tajnikar, ki bi utišal in odpikal Blaža Brodnjaka s sedeža šefa NLB-ja, to so razlogi first appeared on NaDlani.si.