Kako tehnologija vpliva na koncentracijo?

Tehnologija koncentracije ne “uniči”, jo pa z obvestili in preklapljanjem razbije hitreje, kot si mislimo.

Vpliv tehnologije na koncentracijo je največkrat zelo konkreten: poveča število prekinitev in nas potiska v stalno menjavanje nalog. To ne pomeni, da postanemo “slabši” ali leni pomeni, da možgani delajo v okolju, kjer je pozornost neprestano na preizkušnji. Dobra novica je, da tehnologija ni samo motnja; lahko je tudi filter, ki nam pomaga ohraniti mirnejši tok dela, če je nastavljena in uporabljena tako, da zmanjšuje šum. Ključna razlika je, ali tehnologija upravlja naš tempo ali ga upravljamo mi.

Zakaj nas tehnologija prekinja tudi, ko je ne uporabljamo?

Včasih se koncentracija sesuje, še preden karkoli kliknemo. Že sam zvok obvestila ali kratek pogled na zaslon lahko sproži “mentalni obrat”: del pozornosti se premakne na vprašanje kaj sem zamudil? Raziskava, objavljena v odprtem dostopu (PLOS ONE), je merila vpliv zvokov pametnih obvestil na kognitivno kontrolo in pozornost; avtorji so pokazali, da lahko obvestila zmotijo izvajanje zahtevnejših nalog, pri intenzivnejših uporabnikih pa je učinek izrazitejši.

Še bolj neprijeten je tišji mehanizem: “prisotnost” naprave. V študiji Ward in sodelavcev so udeleženci slabše reševali naloge, ki merijo razpoložljivo kognitivno kapaciteto, že zato, ker je bil telefon blizu tudi če je bil utišan in ga niso uporabljali. Avtorji temu pravijo “brain drain”: del miselne energije gre v zaviranje skušnjave in v latentno pripravljenost na prekinitev. Tukaj tehnologija ne deluje kot “orodje”, ampak kot stalna možnost in to je za koncentracijo pogosto dovolj.

Foto: Tehnologija in učenje Vir: Freepik

Kdaj preklapljanje med nalogami postane največji sovražnik fokusa?

Če bi morali izbrati en najpogostejši način, kako tehnologija vpliva na koncentracijo pri delu, bi bil to ritem mikroprekinitev: sporočilo, e-pošta, nov zavihek, hiter “samo tole” in nazaj. Problem ni ena prekinitev, problem je serija. Gloria Mark, raziskovalka in profesorica na University of California, Irvine, že dolgo meri, kako ljudje dejansko delajo. V intervjuju za Gallup je opisala opazovanja na delovnih mestih, kjer so ljudje pogosto na eni “enoti dela” le nekaj minut, preden jih nekaj prekine ali sami preklopijo. In ko se prekinjeno delo nadaljuje, “je bilo resumed, on average, in 23 minutes and 15 seconds”.

Markova ob tem poudari še nekaj, kar se lepo ujame s sodobno tehnologijo: ljudje se ne vračajo takoj na isto nalogo, ampak vmes opravijo še dve “vmesni” stvari kot da bi se pozornost morala najprej večkrat prečesati, preden spet najde izvirno nit. To je razlog, zakaj se dan včasih zdi poln aktivnosti, rezultat pa tanek: tehnologija pospeši premike, ne pa nujno napredka.

Ali drži, da je multitasking spretnost, ki jo lahko natreniramo?

To je eden najbolj trdovratnih mitov. Občutek je mamljiv: več oken, več kanalov, več “naredim”. A raziskave pogosto kažejo, da gre pri multitaskingu bolj za hitro preklapljanje kot za resnično vzporedno delo in da ima to ceno. Sophie Leroy je v vplivnem članku opisala pojav “attention residue” (ostanek pozornosti): ko preklopimo na novo nalogo, del pozornosti ostane pri prejšnji, posebej če je ostala nedokončana ali pod časovnim pritiskom. Rezultat je slabša izvedba nove naloge, čeprav imamo občutek, da smo “notri”.

Še bolj neprijetno je, da pogosta medijska večopravilnost ni nujno trening filtra, ampak lahko pomeni večjo dovzetnost za motnje. Ophir, Nass in Wagner so v študiji o “media multitaskerjih” pokazali, da so težki multitaskerji bolj občutljivi na nepomembne dražljaje iz okolja in iz spomina ter lahko slabše filtrirajo “šum” pri nalogah, kjer je to ključno.

Mit vs dejstvo (v praksi):

• Mit: “Če ves čas preklapljam, bom sčasoma hitrejši.”
  Dejstvo: pogosto postanemo hitrejši v preklopu, ne v globokem delu in bolj utrujeni od odločanja, kam s pozornostjo.
• Mit: “Mene obvestila ne motijo.”
  Dejstvo: pri mnogih je učinek merljiv že na ravni kognitivne kontrole, tudi če obvestilo ne odprejo.

Foto: Obvestila na telefonu Vir: Freepik

Kaj če del težave ni v naši disciplini, ampak v načinu, kako je tehnologija zasnovana?

Ko govorimo o koncentraciji, se hitro zataknemo v moralnem tonu: jaz sem kriv, ker se ne znam zbrati. A veliko digitalnih storitev je oblikovanih tako, da spodbuja vračanje, preverjanje in interakcijo. To ni teorija zarote, to je poslovna logika pozornosti. Na ravni EU se ta tema vse bolj obravnava tudi regulatorno, zlasti skozi koncept “zavajajočega oblikovanja” (dark patterns).

Evropska komisija na svoji strani o Digital Services Act navaja prepoved takšnih zavajajočih taktik v spletnih vmesnikih. Evropski parlament pa v analizi o “digital fairness” razlaga, kako se prepovedi in omejitve dark patternov pojavljajo v več evropskih aktih in zakaj so pomembne za uporabnikovo svobodno odločanje. Prevedeno v vsakdan: tehnologija ni nevtralna. Če je zasnovana tako, da lovi našo pozornost, bo koncentracija pogosteje razbita tudi pri ljudeh z dobro samokontrolo.

Kdaj tehnologija koncentracijo dejansko izboljša?

Tukaj je koristno ločiti med tehnologijo kot motnjo in tehnologijo kot okoljem. Ko zmanjša šum, lahko pomaga. Ko ga poveča, škodi. V raziskavah o prekinitvah se vedno znova pojavi ista poanta: največji problem ni sama informacija, ampak čas in energija, ki gresta v orientacijo in vračanje. Zato so digitalna okolja, ki zmanjšujejo število vstopnih točk (manj kanalov, manj nenadnih signalov, bolj jasne meje), praviloma prijaznejša do koncentracije.

Tudi Markova v Gallup intervjuju opozori na paradoks: veliko informacijske tehnologije je narejene za ločene “koščke” (mail, dokument, klic), integracijo pa mora opraviti uporabnik in prav ta integracija je kognitivno draga. Po njenem je “čas, da se tehnologija prilagodi človeku”, ne obratno. V praksi to pomeni: tehnologija pomaga, kadar deluje kot “organizator” (manj odločitev, manj preklopov) in škodi, kadar deluje kot “razpršilec” (več signalov, več mikromotenj).

Foto: Zbrano delo za računalnikom Vir: Freepik

Kako se pri nas in v EU to kaže pri otrocih in v šolah?

Pri otrocih je koncentracija razvojna veščina zato je okolje še pomembnejše. NIJZ v slovenskih smernicah navaja jasna priporočila glede uporabe zaslonov v prostem času (od nič zaslonov pri najmlajših do časovnih omejitev pri starejših) in poudarja vlogo staršev ter okolja, kjer je raba zaslonov smiselno omejena in strukturirana. Na ravni pravil pa se je v Sloveniji v zadnjih letih okrepil okvir glede elektronskih naprav v osnovnih šolah.

Uradni list je maja 2025 povzel spremembe (ZOsn-L) in izpostavil, da o uporabi učenčevih elektronskih naprav med dejavnostjo praviloma odloči učitelj oziroma strokovni delavec, izjeme pa so utemeljeni primeri (npr. zdravstveni razlogi).

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je februarja 2025 v odzivu na peticijo o omejevanju pametnih telefonov poudarilo, da imajo številne šole omejitve že v pravilih šolskega reda in da gre za širše vprašanje vzgojno-izobraževalnega okolja. To je dober primer, kako se tehnologija v lokalnem kontekstu ne obravnava več le kot “pripomoček”, ampak kot dejavnik, ki lahko realno vpliva na zbranost, odnose in šolski ritem.

Kaj to pomeni za našo vsakdanjo koncentracijo?

Tehnologija vpliva na koncentracijo predvsem tako, da poveča prekinitve in naredi preklapljanje prelahko, zato je globok fokus redkejši in dražji. A ista tehnologija lahko postane opora, če je postavljena tako, da zmanjšuje šum in ne tekmuje za našo pozornost. Najbolj trezen sklep iz raziskav je preprost: koncentracija ni izginila samo pogosteje mora “začeti znova”.

Pripravil: L. H.
Viri: PLOS ONE, Gallup, Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), University of Chicago Press Journals

The post Kako tehnologija vpliva na koncentracijo? first appeared on NaDlani.si.