Kako so Novozelandci pred 80 leti prihiteli v Trst

Na razburljive tržaške majske dneve izpred 80 let gledajo domačini še danes na različne, včasih konfliktne načine. Koristno je lahko brati, kako se osvoboditve tega mesta spominjajo v »tretjih državah«, celo na drugem koncu sveta: na 18.000 kilometrov oddaljeni Novi Zelandiji. Tamkajšnji vojaki so namreč 2. maja 1945 pod okriljem britanske vojske prihiteli v Trst, predvsem zato, da bi jugoslovanskim silam oziroma partizanom odvzeli »monopol« nad osvoboditvijo tega območja. Če so Titove čete dejansko osvobodile mesto, so Novozelandci (za Britance) zadnji hip »vtaknili stopalo v priprta vrata« osvoboditve, kot se je tedaj izrazil britanski prvi minister Winston Churchill, ki je hotel preprečiti, da bi si Jugoslavija priključila Trst.

Novozelandski univerzitetni profesor istrskih in poljskih korenin Roberto Rabel je 2. maja letos v wellingtonskem dnevniku The Post objavil prispevek o osvoboditvi Trsta, za katero je novozelandski oficir Geoffrey Cox, avtor knjige The Race for Trieste, dejal, da je to bil »peklenski način za končanje vojne«. Druga novozelandska divizija, ki se je nahajala med Padovo in Benetkami, je konec aprila 1945 dobila ukaz, da mora čim prej prispeti v Trst, kjer je jugoslovanska četrta armada obkoljevala mesto, v katerem so bili vojaki Tretjega rajha. V nekaj dneh so Novozelandci prepotovali dobrih 200 kilometrov in v Trst prispeli 2. maja, dan po jugoslovanski armadi. Nemške sile, utrjene na Gradu sv. Justa in v sodni palači, so se ravnokar pogajale o predaji, do katere je prišlo ravno pred novozelandskimi četami, ki so za Nemce predstavljale varnejšo rešitev. Sledilo je večtedensko težko sobivanje med Novozelandci in partizani, odnosi so bili mestoma napeti, na mednarodni ravni je bil govor o morebitnem tržaškem spopadu med zavezniki, prvem v povojni Evropi. Naposled se je izteklo drugače, tudi na drugem koncu planeta pa še danes hranijo spomine na tiste majske dneve v Trstu.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.