Kako “posvečeni” uresničujejo svojo agendo

V Sloveniji in večini nekdanjih komunističnih držav le redki poznajo znanega afroameriškega ekonomista in akademika Thomasa Sowella. Zdi se, da zato, ker se kot uspešen črnec iz revnega ozadja, ki je bil sprva marksist, kasneje pa je s pridobivanjem izkušenj in znanja postal konservativni libertarec, s tem ni skladal z levičarskimi predsodki. Številni pravijo, da si zasluži Nobelovo nagrado.

Napisal je veliko knjig, ena izpred tridesetih let pa se zdi tako točna glede današnje situacije, da jo velja znova prebrati. Knjiga se imenuje Vizija posvečenih s podnaslovom Samočestitanje na osnovi socialne politike.

Sowell je analiziral idealistične predloge mnogih levičarskih politikov v ZDA in primerjal procese ter posledične neuspehe. V komentarju na hrbtni strani knjige piše o neuspešnih socialnih politikah v zadnjih tridesetih letih: “Sowell vidi, da kar se je zgodilo ni le niz nepovezanih napak, temveč logična posledica vizije, katere pomanjkljivosti so pripeljale do katastrof v izobraževanju, kriminalu, razpadanju družine in drugih družbenih patologij.”

Te procese je razčlenil na štiri korake.

Sowell predstavi dejanske primere teh levih politik v ZDA s statističnimi podatki. Kot piše, “je jezik politike in predvsem ideološke politike pogosto kategoričen jezik o ‘pravicah’, o eliminaciji določenih nepravičnosti, ki zagotavlja določene ugodnosti ali zaščito določenih habitatov in vrst”.

Kdor je živel pod totalitarno levo vlado, ve, kako se je isti proces odvijal z zatiranjem vsake kritike. Vemo, da so komunistični režimi uporabljali mamljive izraze, kot so enakost, pravična delitev, mir, solidarnost itn., tudi ko so voditelji živeli na veliki nogi.

Kot pravi Sowell, mamljivi izrazi določajo težave, namesto da bi dopuščali debato, in postavljajo posvečene na višjo moralno in intelektualno stopnjo od drugih. Mamljivi izrazi pomenijo “izogniti se vprašanju osebne odgovornosti”. Za vse težave je vedno kriv nekdo drug.

Razlog, da je med posvečenimi – t. i. elito − veliko podpornikov nadnacionalnih organizacij, je, da slednje povprečne državljane razrešijo odločanja in odgovornosti. Pravzaprav gre za zanikanje demokracije, saj so v teh nadnacionalnih organizacijah izvoljeni predstavniki podrejeni posvečenim. Samo pomislite na EU, Svetovni ekonomski forum, ZN, SZO, Mednarodno sodišče, ESČP in tako dalje.

Sklepni odstavek knjige je vredno izpostaviti, saj velja ne le za ZDA iz 90. let, temveč tudi za Evropo in svet danes.

Med posvečenimi najdemo cel razred domnevno “razmišljajočih ljudi”, ki zelo malo razmišljajo o bistvu in zelo veliko o verbalnem izražanju. Da bi ta razmeroma majhna skupina ljudi verjela, da je modrejša in plemenitejša od povprečne črede, smo vzpostavili politike, ki stanejo na milijone preostale ljudi ne le v davkih, ampak tudi v izgubljenih službah, družbenem propadanju in izgubi osebne varnosti. Redko je tako malo ljudi stalo toliko tako veliko ljudi.

Samo pomislite na ogromno finančno breme politik, povezanih s podnebnimi spremembami, ki jih Kitajska in Indija ignorirata, a nam jih vsiljujejo naše elite.

Če najdete izvod, preberite knjigo.

Keith Miles