Kako naj starši postavijo meje v svetu zaslonov?

Vprašanja o tem, koliko svobode in koliko omejitev potrebuje otrok, so danes bolj aktualna kot kadarkoli prej. Starši se pogosto znajdejo med dvema skrajnostma: na eni strani permisivna vzgoja, ki poudarja otrokovo svobodo in samostojnost, na drugi represivna, ki temelji na prepovedih in nadzoru. Posebej izrazito se ta dilema kaže pri vsakdanjih situacijah, kot je uporaba mobilnih telefonov, igranja video iger in drugih oblik takojšnjega ugodja.

Ali prepoznate svoj vzgojni slog?

Vzemimo za primer situacijo iz vsakdanjega življenja. Dvanajstletni otrok zvečer še vedno uporablja telefon, čeprav je ura že čez dogovorjeni čas za spanje. Kako bi reagirali?

1. “Takoj ugasni telefon! Rekel sem, da po 21. uri ni več telefona. Če ga še enkrat vidim, ti ga vzamem za en teden.”
2. “Vem, da si še na telefonu … ampak razumem, da se pogovarjaš s prijatelji. Samo poskusi kmalu iti spat, prav?”
3. “Dogovorila sva se, da po 21. uri ni telefona, ker potrebuješ spanec. Vidim, da si še gor. Kaj se dogaja? Te počakam, da dokončaš in pospraviš telefon. Jutri pa se bova še malo pogovorila okoli tega.”

Izbrani odgovor vas opredeljuje v enega izmed treh slogov vzgoje:

1. Represivni – značilnosti: jasna pravila, brez razprave, poudarek na poslušnosti, pogosto kazen ob neupoštevanju,
2. Permisivni – značilnosti: veliko razumevanja, malo omejitev, otrok sam odloča, starši se izogibajo konfliktu,
3. Sočutni – značilnosti: jasna pravila z razlago, starš vztraja pri postavljenih pravilih, poslušanje otroka, posledice ne temeljijo na kazni, ki bi odtujevala odnos, temveč na razlagi, zakaj neka stvar ni sprejemljiva, zaželena, dovoljena …

Če na hitro pogledamo, so ključne razlike očitne:

1) Represivna vzgoja: “Ker sem jaz tako rekel.”
2) Permisivna vzgoja: “Naredi, kot misliš.”
3) Sočutna vzgoja: “Razumem te, ampak pravila veljajo — poglejmo, kako jih lahko upoštevamo.”

Razvijanje otrokove zdrave samokontrole

Ali lahko od otroka pričakujemo, da se bo sposoben sam omejevati pri različnih oblikah takojšnjega ugodja? Kje so pasti prevelike popustljivosti ali pretiranega nadzora? In kako najti ravnotežje, ki podpira zdrav razvoj in samokontrolo? O teh vprašanjih smo se pogovarjali z dr. Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko.

Otroci so pogosto izpostavljeni številnim virom ugodja, ki spodbujajo takojšnje zadovoljstvo, medtem ko se sposobnost samokontrole šele razvija

Ali lahko od 12-letnega otroka realno pričakujemo, da se bo sam omejeval pri stvareh, ki mu dajejo ugodje (npr. gledanje video vsebin, igranje video iger, uživanje sladkarij in sladkih pijač, udejstvovanje na družbenih omrežjih)?

Ne moremo tega pričakovati, saj otrokovi oz. mladostnikovi možgani še niso razviti do te mere, da bi se lahko sami regulirali ali odločali tako, kot je za otroka prav in smiselno. Prefrontalni korteks, ki je odgovoren za dobre in smiselne odločitve, se razvija do 26. leta starosti, zato ne moremo na otroka preložiti odgovornost večjih in pomembnejših odločitev.

Petletnik se lahko odloči ali želi obleči modro ali rdečo majico, ne moremo pa pričakovati, da se bo pravilno odločil, kaj obleči glede na vreme. Mladostnik, star 13 let se že lahko odloči kako bo preživel popoldan in s kom, katero obveznost bo prej opravil, ne more pa se še odločati, kakšne vrste potovanja bo družina izbrala glede na ostale okoliščine, za katere ponavadi vesta starša …

Pri približno 12 letih so izvršilne funkcije (samoregulacija, načrtovanje, odloženo zadovoljevanje) še v razvoju. Sistemi za nagrajevanje (dopamin) pa so že zelo občutljivi na hitro ugodje – kar pomeni, da bodo stvari, kot so video vsebine, igre, sladkor ali družbena omrežja, preveč privlačne, da bi se otrok zanašal zgolj na samokontrolo. Otrok te starosti še potrebuje zunanjo regulacijo, ki postopoma prehaja v notranjo. To pomeni od staršev jasne meje, vnaprej dogovorjena pravila (npr. čas zaslonov, sladkarije), doslednost, razlaga in s tem odnos in stik (nikakor ne samo kontrola in nadzor). Torej, starš drži mejo, otrok pa se ob njem uči, kako jo sčasoma ponotranjiti.

Permisivna vzgoja lahko na prvi pogled deluje kot bolj sproščena in otroku prijazna, vendar lahko skriva manj očitne dolgoročne posledice

Katere so po vaših izkušnjah najpogostejše pasti permisivne vzgoje, na katere starši pogosto ne pomislijo, da bi lahko imeli škodljiv učinek na otrokov razvoj?

Če so meje preohlapne in nejasne, nedosledne, otrok ne more razviti stabilnega občutka, kaj je prav in kaj ne, kaj je varno, itd. Pri otroku se to kaže kot tesnoba, impulzivnost ali stalno testiranje odraslih oz. okolja. Če ima otrok na voljo preveč izbire (za kaj vse se lahko sam odloči …), to vodi v stres.

Otroci in mladostniki še nimajo razvitih izvršilnih funkcij za tehtanje možnosti, zato potrebujejo strukturo. Zanimivo je tudi to, če otrok zelo redko naleti na besedo »ne«, ne razvije zadostne tolerance za frustracijo. To se kasneje pokaže kot nezmožnost prenesti omejitve s strani drugih, nevztrajnost, hitro obupavanje ali eksplozivnost, ko se mu omeji določeno vedenje.

Zelo škodljivo je tudi, ko starši izenačijo odnos z otrokom (o vsem se pogajajo, iščejo odobritev pri otroku, čakajo, da se bo otrok pri vsem strinjal …). Takrat otrok izgubi občutek varne hiearhije (starš-otrok), kar vodi v anksioznost ali pa celo v vlogo »malega odraslega«, ki nosi preveč odgovornosti, ob tem pa frustracijo in krivdo, ker se ne more prav odločiti.

Brez jasnih pričakovanj in posledic otrok težje razvije notranji občutek odgovornosti. Namesto notranje motivaciije se lahko razvije odvisnost od zunanjih okoliščin ali izogibanje obveznostim. Otroci, ki jim starši ne postavljajo jasne in odločne meje, imajo tudi več težav v socialnih interakcijah s sovrstniki — če so otroci stalno vajeni, da se svet prilagaja njim, bodo slej ko prej naleteli na stres in frustracijo, na katero pa se bodo lahko zelo različno odzvali: tesnoba, stalen upor …

Prepovedi lahko pri otrocih sprožijo občutke izključenosti, zlasti če se razlikujejo od vrstnikov

Ali lahko prepovedovanje uporabe telefonov ali video iger pri otrocih povzroči občutke manjvrednosti ali socialne izključenosti?

Torej, pomembno je, da znajo starši smiselno presoditi, kdaj, koliko in v kakšnih okoliščinah bodo otroku dovolili telefon. Jasno je, da majhni otroci nimajo kaj imeti telefona in če vzgoja poteka v tej smeri, otrok niti takih prijateljev ne bo imel, ki bi imeli popolnoma drugačno sliko glede telefona. Težko pa si tudi predstavljamo, da mladostnik v srednji šoli nima telefona: v tem primeru pa bi verjetno bil izoliran ali »malo čuden«. Torej, starši naj realno ocenijo, če ne drugače, se pozanimajo, pri katerih letih naj otrok ima kakšno napravo. V skladu s tem pa je potem potrebno regulirati in omejevati, predvsem pa naučiti otroke, za katere namene je kakšna naprava: naprava naj služi otroku (vzamemo dobre, koristne stvari) in ne obratno.

Mnogi starši iščejo srednjo pot med popolno svobodo in strogim nadzorom

Ali bi bilo premišljeno omejevanje uporabe telefonov in video iger s podano razlago — kar predstvlja sočutno vzgojo — lahko ustrezen kompromis med permisivno in represivno vzgojo? Ali je represivna vzgoja lahko povod v laganje in beg k prijateljem, ki jim je dovoljeno več?

Če otrok navaja ostale prijatelje in sošolce, da jim je dovoljeno več in da nekdo lahko to in to, on pa ne sme, je to lahko čisto res. Prav je, da starši rečemo otroku: »Verjamem ti, da on lahko igra igrice dve uri na dan, če si to videl ali ti je to rekel … pa vendar je bila to odločitev njegovih staršev. Jaz pa sem presodil, da je to za tvoja leta preveč in zdi se mi prav škoda, da bi čas, ki ga imamo lahko skupaj, porabil za igranje igric … predlagam, da danes skupaj naredimo to in to …«

Pretiran nadzor lahko kratkoročno prinese red, vendar se postavlja vprašanje njegovih dolgoročnih učinkov na otrokovo samostojnost

Ali lahko prevelik nadzor in omejevanje v otroštvu privedeta do tega, da posameznik v odraslosti ne razvije sposobnosti samoomejevanja (npr. pri uporabi alkohola, cigaret, drog, družbenih omrežij ali igranja video iger)?

Obe obliki vzgoje, tako permisivna kot represivna, sta škodljivi. Obe skrajnosti pustita »razvojne luknje«, le na različnih področjih. Medtem, ko permisivna vzgoja pušča preveč svobode in premalo meja, tak otrok oz. odrasel razvije slabšo samodisciplino, ima težave z vztrajnostjo, ima nizko toleranco za frustracijo (»hočem zdaj«), izrazito nesposobnost čustvene regulacije, težave z odgovornostjo in zanesljivostjo, dostikrat razvije impulzivnost, včasih tudi več tveganega vedenja, v odnosih pa praviloma v večji meri pričakujejo, da se drugi prilagajajo njim.

Represivna vzgoja praviloma pomeni več nadzora, strogost, togost in premalo topline, pušča posledice pri odraslih, ki se kažejo kot nizka samopodoba, občutek, da niso dovolj dobri, razvijejo strah pred napakami, perfekcionizem, slab stik s čustvi (potlačevanje), slabšo čustveno regulacijo, podrejenost ali uporniški ekstrem. V odnosih imajo težave z bližino, avtoriteto in postavljanjem meja.

Torej pri obeh oblikah vzgoje je posledica lahko, da oseba hitreje poseže po raznih odvisnostih. Ne smemo pozabiti, da je pri vseh odvisnostih skupen beg iz odnosov.

Ravnotežje med toplino in mejami kot temelj zdravega razvoja otroka

Vzgoja ni izbira med “prav” in “narobe”, temveč iskanje ravnotežja med toplino in strukturo. Tako pretirana popustljivost kot pretiran nadzor lahko otroku odvzameta pomembne razvojne izkušnje — bodisi učenje odgovornosti bodisi občutek varnosti. Raziskave in praksa vse bolj kažejo, da je za otrokovo dolgoročno dobrobit najprimernejši uravnotežen pristop: jasna pravila, ki jih spremljata razumevanje in dialog.

Otrok namreč ne potrebuje ne popolne svobode ne popolne kontrole, temveč starša, ki zna postaviti meje in jih tudi smiselno razložiti. Prav v tem prostoru med “lahko” in “ne smeš” se razvija ključna življenjska veščina — sposobnost samokontrole.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!

Avtor: S. O.; Foto: canva.com

Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar

The post Kako naj starši postavijo meje v svetu zaslonov? appeared first on domžalec.si.