Kako množica spremeni naše vedenje – in zakaj to ni naključje

Ko se znajdemo v množici, se naše vedenje skoraj neopazno spremeni. Odločitve, ki bi jih sprejeli sami, zamenjajo odzivi, prilagojeni ritmu drugih, prostoru in skupnemu razpoloženju. Množica ne izbriše razuma, ga pa preusmeri in prav ta premik pojasni, zakaj se ljudje v skupinah obnašamo drugače kot takrat, ko smo sami.

Zakaj nas množica tako hitro potegne vase?

Množica je informacijska bližnjica. Ko okoli nas sto ljudi hiti v isto smer, je težko ostati pri miru in razmišljati, ali imajo prav. V možganih se sproži star mehanizem: če vsi nekaj počnejo, verjetno vedo nekaj, česar jaz ne. Temu psihologi rečejo socialni dokaz in deluje tudi, ko je “dokaz” napačen.

Dodajmo še drugo plast: v množici se spremeni občutek odgovornosti. Ne zato, ker bi čez noč postali brezvestni, ampak ker se odgovornost razprši. Če vsi govorijo čez nekoga na tribuni, je lažje dodati še svoj glas, kot če bi bili sami v tišini. In če se v skupini zgodi kaj nerodnega, se veliko ljudi podzavestno opira na misel: nekdo drug bo že ukrepal.

Foto: Oseba v množici Vir: Freepik

Ali drži, da množica naredi človeka “brezglavega”?

To je eden najbolj trdoživih mitov. Profesor Stephen Reicher, ki se ukvarja s psihologijo množic, pogosto opozarja, da ideja “mob mentality” kot avtomatsne iracionalnosti zavaja ker spregleda, da ima večina množic pravila, norme in meje, ki jih ljudje razumejo.

Ključ je v tem, kdo smo “mi” v tistem trenutku. Na koncertu se “mi” obnaša drugače kot na protestu, še drugače kot v nakupovalnem centru tik pred zaprtjem. Ko se ustvari skupna identiteta, ljudje pogosto ne postanejo bolj divji postanejo bolj usklajeni. To usklajevanje je lahko pozitivno (petje, pomoč, deljenje vode) ali negativno (žalitve, izključevanje “drugih”).

Kdaj se množica vede presenetljivo solidarno?

Ena najbolj zanimivih ugotovitev raziskav o evakuacijah in nesrečah je, da se ljudje pogosto ne razbežijo vsak zase, ampak sodelujejo. V članku psihologov Chrisa Cockinga, Johna Druryja in Steva Reicherja je zapisano, da v številnih situacijah prevladujeta sodelovanje in altruizem, ideja množične panike pa je v stroki pogosto obravnavana kot mit.

To se vidi v drobnih prizorih, ki jih kamere redkeje ujamejo: ljudje dvignejo neznanca, ki je padel; naredijo “živi koridor”, da pride nekdo ven; začnejo usmerjati druge, ko uradnih navodil ni. Ko imamo občutek skupne usode (“tukaj smo skupaj”), se pomoč bolj spontano pojavi.

Foto: Množica Vir: Freepik

Kdaj postane množica nevarna in zakaj je včasih kriv prostor, ne ljudje?

Nevarnost se pogosto rodi iz kombinacije psihologije in fizike. Ko je gostota velika, ljudje ne morejo več upravljati svojih mikro-odločitev (korak levo, korak nazaj), ker jim telo premika pritisk drugih teles. Svetovna zdravstvena organizacija v priročniku o množičnih dogodkih izpostavi, da sta pri gneči najbolj smrtonosni posledici teptanje in stiskanje, posebno nevarna pa je kombinacija visoke gostote in težavnih vstopno-izstopnih točk (ozka grla, ograje, stopnice).

Zato se tragedije pogosto ne začnejo z “divjim vedenjem”, ampak z logistiko: zaprt izhod, preozek koridor, prehitro spuščanje ljudi na isto mesto, slaba vidljivost, mešanje tokov (vhod in izhod čez isto točko).

Kaj če se sproži strah je “panika” res pravilo?

Mit: ko je nevarno, množica panično pobegne in potepta vse pred sabo.
Dejstvo: veliko opisov “panike” nastane od zunaj opazovalci kasneje vedenje označijo kot neracionalno, ljudje v situaciji pa pogosto delujejo logično glede na informacije, ki jih imajo.

V isti raziskavi Cocking, Drury in Reicher opozorijo, da se izraz “panika” pogosto uporablja brez analitične razlage, pri čemer se sklicujejo tudi na definicijo, da gre za “neprimerno (ali pretirano) grozo in/ali beg”. A ključna poanta je: v realnih množicah se veliko ljudi najprej ozre po bližnjih, išče razlago, pomaga šele nato beži.

Kako se v množici odločati: kdaj DA in kdaj NE?

Ni univerzalnega pravila, je pa nekaj zelo praktičnih orientirjev:

• DA: sledi toku, ko je prostor pretočen. Če se ljudje premikajo enakomerno in imaš občutek, da lahko kadarkoli ustaviš korak, si še v “varni coni”.
• NE: ne sili v smer, kjer se tok lomi. Najbolj tvegana so ozka grla: prehodi pri ograjah, vrh stopnic, vhod na peron, prostor pred šankom, kjer se ljudje ustavljajo.
• DA: išči robove, ne sredine. Če začutiš pritisk na prsni koš ali te telo “nosi” brez tvojega nadzora, je cilj čim prej priti proti robu gostote, tudi diagonalno.
• NE: ne pobiraj stvari s tal v gosti gneči. V trenutku, ko se skloniš, izgubiš ravnotežje in vidljivost in padec je v gneči največje tveganje.

Te odločitve niso stvar poguma, ampak fizike prostora. In prav tu je razlika med “množica je nevarna” in “organizacija prostora je nevarna”.

Foto: Vpliv množice Vir: Freepik

Kaj pomeni lokalni kontekst v Sloveniji in EU?

Pri množičnih dogodkih se pri nas poudarek pogosto začne pri zdravju: NIJZ ima posebno področje za množične dogodke, kjer govori o tveganjih in priporoča ukrepe za obiskovalce ter organizatorje. To je pomemben opomnik, da množica ni samo varnostno vprašanje, ampak tudi javnozdravstveno (nalezljive bolezni, vročina, alkohol, izčrpanost).

Na ravni načrtovanja se v Evropi (in širše) množični dogodki vodijo skozi logiko ocene tveganja: WHO izrecno poudari, da načrtovanje izhaja iz konteksta dogodka in sistematične ocene, kaj se lahko zgodi in kako verjetno je. V praksi to pomeni: bolj kot je dogodek “mešan” (različne starosti, alkohol, več prizorišč, ozki dostopi), bolj je pomembno, da so tokovi ljudi jasni, izhodi prepoznavni in komunikacija mirna.

Kaj si je vredno zapomniti, ko stopimo med ljudi?

V množici se ne spremenimo v drugega človeka postanemo pa bolj občutljivi na norme, signale in prostor. Množice so lahko hrupne, napete, včasih tudi grde, a raziskave vedno znova kažejo, da znajo biti tudi organizirane in solidarne. Razlika med varnim in nevarnim trenutkom je pogosto manj v “psihologiji ljudi” in bolj v tem, ali imajo ljudje dovolj prostora, informacij in občutka, da se jih obravnava kot del iste skupnosti.

Pripravil: L. H.
Viri: American Psychological Association, ResearchGate, World Health Organization, Nacionalni inštitut za javno zdravje

The post Kako množica spremeni naše vedenje – in zakaj to ni naključje first appeared on NaDlani.si.