Kako mediji povečujejo pritisk na slavne ljudi?

Mediji povečujejo pritisk na slavne predvsem tako, da njihovo delo in zasebnost spremenijo v stalno javno ocenjevanje. Ta pritisk naraste, ko poročanje postane senzacionalistično, ko se briše meja med javnim interesom in radovednostjo ter ko družbena omrežja pospešijo valove kritik. Najbolj nevarno postane v obdobjih osebnih stisk, ko se posameznik ne more umakniti iz “zgodbe”, ker se ta napaja sama iz sebe.

Zakaj mediji ustvarijo več pritiska kot sama prepoznavnost?

Prepoznavnost sama po sebi še ne pomeni, da je človek pod stalnim nadzorom. Pritisk nastane, ko se človekova podoba začne obravnavati kot “javno dobro”: vsak izraz na obrazu, vsaka napaka, vsak izrezan stavek postane material za razlago, posmeh ali moralno presojo. Pri tem mediji pogosto ne poročajo le o tem, kaj se je zgodilo, ampak kako naj si to razlagamo, z naslovom, izborom fotografije, okvirjem zgodbe in tonom. To je razlika med informiranjem in ustvarjanjem drame.

Foto: Oseba pod pritiskom

WHO pri poročanju o duševnem zdravju opozarja, da mediji lahko zmanjšujejo stigmo ali pa jo povečajo, odvisno od jezika, konteksta in senzacionalizma.

Kdaj je medijski pritisk najbolj škodljiv?

Najbolj škodljiv je, ko se združijo trije elementi: (1) visoka izpostavljenost, (2) osebna ranljivost, (3) javna interpretacija, ki človeku odvzame osnovno dostojanstvo. Takšna obdobja so na primer ločitve, zdravstvene težave, javni konflikti, izgorelost, odvisnosti ali hude napake v živo. V teh trenutkih se “zanimiva zgodba” hitro spremeni v dolgotrajen pritisk, ker se vsebina reciklira: vsak odziv rodi novo novico, molk pa se razlaga kot priznanje.

Pri tem ni odločilno le število člankov, temveč občutek, da se oseba ne more več nadzorovano predstaviti: izgubi pravico do svoje razlage in do časa. Smernice za odgovorno poročanje ob kriznih dogodkih poudarjajo, da način poročanja lahko okrepi tveganje za škodo in da je odgovornost medija v tonu in detajlih.

Kako družbena omrežja spremenijo pritisk v “valove”?

Na omrežjih pritisk deluje v sunkih: v nekaj urah se oblikuje “resnica dneva”, ki jo podpirajo delitve, komentarji in posnetki izven konteksta. Mediji in ustvarjalci vsebin včasih vstopijo v ta val tako, da ga povzamejo, namesto da bi ga preverili. Razlika je tudi v merljivosti: slavni ne dobijo le kritike, dobijo številke, všečke, oglede, trende, kar psihološko deluje kot stalni referendum o vrednosti človeka.

EU v okviru pravil za avdiovizualne storitve (AVMSD) posebej izpostavlja zaščito ranljivih skupin in odgovornost platform ter ponudnikov vsebin, kar je pomembno tudi zato, ker se pritisk na javne osebnosti pogosto prelije v širše vzorce spletnega nadlegovanja.

Ali drži, da je “javna oseba” skoraj brez pravice do zasebnosti?

Ne drži. Javne osebe imajo pravico do zasebnosti, razlika je v tem, da je del njihovega delovanja (npr. javna funkcija ali javno nastopanje) legitimno predmet poročanja. Svet Evrope v smernicah o varovanju zasebnosti v medijih poudarja, da je treba spoštovati legitimna pričakovanja zasebnosti javnih oseb, kadar gre za povsem zasebne aktivnosti (npr. prosti čas, dopust, intimni odnosi), razen če obstaja prevladujoč javni interes.

Foto: Pomankanje zasebnosti

Praktično pravilo: “znan” ne pomeni “vedno na voljo”. Javni interes je povezan z družbeno pomembnostjo informacije, ne z njeno zanimivostjo.

Kdaj je poročanje o zasebnih stvareh lahko upravičeno in kdaj ne?

Kdaj DA:

• Ko je informacija neposredno povezana z javno vlogo (npr. zloraba položaja, lažno predstavljanje, kršitve, ki vplivajo na javnost).
• Ko oseba sama aktivno in namerno odpre temo v javnosti (intervju, javna kampanja) in je poročanje previdno ter kontekstualno.

Kdaj NE:

• Ko gre za zdravstvene ali družinske podrobnosti brez jasnega javnega interesa.
• Ko se poroča na način, ki ponižuje ali spodbuja spletno gonjo (npr. “lov” na fotografije, namigovanja, posmehljiv ton).
• Ko se prepisuje govorice brez preverjanja in brez možnosti odziva.

Slovenski Kodeks novinarjev med drugim zahteva preverjanje točnosti in izogibanje osebno žaljivemu prikazu informacij, kar je uporabno merilo prav pri zgodbah o zasebnosti.

Kateri miti o pritisku slavnih ne držijo?

Mit: “Če si slaven, moraš prenesti vse.”
Dejstvo: izpostavljenost je lahko del poklica, vendar ne izniči psiholoških posledic stalnega nadzora, sramotenja ali groženj. Normalno je, da človeka prizadene javno ponižanje, tudi če je navajen odra.

Mit: “Mediji samo poročajo, kriva je publika.”
Dejstvo: uredniške odločitve (naslov, fotografija, izrez citata, kontekst) usmerijo reakcijo publike. WHO izrecno govori o tem, da mediji oblikujejo odnos javnosti do duševnega zdravja in stigme.

Kaj o mejah pri poročanju pravi strokovni in regulativni okvir?

Namesto “mnenj” je tukaj koristno gledati, kaj v resnici piše v smernicah in kodeksih. Britanski regulator samoregulacije tiska IPSO v razlagi zasebnosti poudari ravnotežje med dostojanstvom posameznika in javnim interesom; bistvo je, da zasebnost ščiti tudi pri temah, kot so zdravje, dom in družina.

Foto: Ščitenje zdravja pred javnostjo

V Sloveniji Kodeks novinarjev in praksa Novinarskega častnega razsodišča delujeta kot etični okvir: tudi ko je tema “javna”, ostaja dolžnost preverjanja, sorazmernosti in spoštovanja osebnega dostojanstva.

Kaj se v Sloveniji in EU v praksi najpogosteje “zalomi”?

Najpogostejši zdrsi niso v tem, da mediji poročajo o znanih, temveč v tem, da poročajo prehitro, preostro in brez konteksta. To se pokaže pri:

• povzemanju vsebin z omrežij brez preverjanja,
• objavljanju fotografij in detajlov, ki nimajo javnega interesa,
• naslovih, ki namigujejo na diagnoze ali “zlome”, ker to pritegne pozornost,
• člankih, ki sprožijo val žalitev, medij pa ga ne moderira ali ga celo izkorišča.

EU pravila za avdiovizualne storitve in platforme poudarjajo zaščito uporabnikov (zlasti mladoletnih) ter odgovornost ponudnikov, kar je pomembno tudi zato, ker se pritisk na slavne pogosto prelije v normalizacijo spletnega linča kot “zabave”.

Mediji lahko pritisk na slavne povečajo ali zmanjšajo: razlika je v tem, ali poročajo z javnim interesom, preverjanjem in kontekstom, ali pa z namigovanji, posmehom in lovom na zasebnost. V praksi so najbolj tvegane zgodbe tiste, ki temeljijo na zasebnih stiskah in se širijo v valovih, ker takrat človek izgubi možnost umika. Jasna merila (zasebnost, javni interes, sorazmernost) obstajajo – vprašanje je, ali jih uredništva dosledno uporabljajo.

Pripravil: J.P.

Vir: WHO, CoE, DNS, IPSO, EU AVMSD, ŽIVŽIV, Pexels, Freepik

The post Kako mediji povečujejo pritisk na slavne ljudi? first appeared on NaDlani.si.