Kajuhovci v Auschwitzu

3 hours ago 17

ARTICLE AD

Zagorska skupina Karel Destovnik Kajuh se navadno odpravi na jug, po bivših republikah naše bivše skupne države in se pokloni žrtvam druge svetovne vojne. Tokrat pa je bil njihov osrednji cilj Poljska. Poklonili so se žrtvam, ki so izgubili življenje v koncentracijskem taborišču Auschwitz.

Vožnja z avtobusom je bil čas za pripravo in razmislek, kako bomo lahko sprejeli in doživeli grozodejstva, ki so nam poznana iz zapisov, pričevanj in filmov. Temu primerno je bilo tudi vreme, na oknih avtobusa so se simbolično nizale kapljice kot solze na obrazih taboriščnikov in vseh, ki so jih čakali doma.

Že ob prihodu nas je presenetilo veliko parkirišče s številnimi avtobusi in dolgo vrsto, ki čaka na ploščadi pred vhodom. Vse mora biti že v naprej rezervirano in dogovorjeno, da te sprejme vodnik, s katerim se podaš na odkrivanje gorja, ki so ga morali pretrpeti povsem nedolžni taboriščniki.

Obiskovalci so se pomikali med posameznimi bloki, ki so bili pred vojno namenjeni poljski vojski in prisluhnili informacijam vodnice, ki je z velikim spoštovanjem do vseh pripovedovala grozljive in žalostne zgodbe o ubijanju nemočnih ljudi in otrok. Posebej so se nas dotaknile sobe, ki grozeče hranijo kupe las, protez, loncev in obuval. Po ocenah zgodovinarjev je tu že v letu 1942 bivalo do 20.000 zapornikov naenkrat. Ob vseh grozotah, ki so jih preživljali, je žalostno, kako je zdravnik Josef Mengele eksperimente izvajal na otrocih, predvsem na dvojčkih.

Pred izhodom iz tega kompleksa smo se zbrali pred zidom smrti in se poklonili vsem žrtvam ter položili venec. Le tri kilometre stran je taborišče Birkenau, kjer je bilo pred vojno veliko število lesenih hlevov za konje, ki so prav tako služili poljski vojski . Nacisti so jih namenili za namestitev taboriščnikov s skupnimi ležišči v tri nivoje. Tako je bilo v posamezni baraki po več kot 600 taboriščnikov brez vode in ustreznih sanitarij, kaj šele ogrevanja in zadovoljive prehrane. Glavni namen taborišča je bilo pobijanje, kar je razvidno po štirih krematorijih s plinskimi celicami, ki so zastrupljali po 2500 ljudi naenkrat.

Tako je življenje izgubilo preko 1,1 milijona ljudi, največ Judov, in tudi več kot 1.300 Slovencev. Grozot je bilo konec, ko je prišlo do propada nacizma a rek “da se kaj podobnega ne sme nikoli več ponoviti” na žalost še danes ne velja!

Da nas obkrožajo tudi lepe stvari, ki jih je izdelal človek, pa čeprav pod zemljo, smo se prepričali, ko smo se spustili v rudnik soli v Wieliczku. Presenečeni smo bili nad velikimi podzemnimi dvoranami, številnimi skulpturami, izdelanih iz soli in prav mojstrskim lesenim podporjem iz velikih brun. Da bi še bolje spoznali del poljske zgodovine, smo si ogledali grad Wavel in stolnico sv. Stanislava v Krakovu ob reki Visli, kjer je bilo kronanih večina poljskih kraljev in služi kot njihovo zadnje počivališče.

Pred odhodom je bilo še nekaj časa za ogled nordijskega centra Zakopane s skakalnicami, kjer smo lahko videli nekaj skokov na treningu. Verjamejo, da je bila to pot spomina, ki ne bo zbledel, in bo tema pogovora ob naslednjem srečanju med tovariši ali na ponovnem potovanju.