Kaj imajo skupnega Iza Skok, Kaja Marion Ribnikar, Inan Sven Du Swami in Mojca Špik?

V gledališko plesni ali uprizoritveni sezoni 2023/2024 so izstopali in se predstavili novi plesni prvenci, nove koreografske generacije, ki nove čase aktualno doživlja, raziskuje, se sprašuje, primerja, celo futuristično snuje.

Ena teh je mladinska plesna predstava ONO koreografinje Ize Skok, ki razpira v kot potisnjeno družbeno vprašanje o spolnosti. Sledi ji performans Pogledi, po konceptu Kaje Marion Ribnikar, kjer avtorica raziskuje nove vsebnosti plesnih uprizoritev. Tudi Kopernikova teorija koreografskega dueta Inan Sven Du Swami & Mojca Špik, ki skuša opozoriti na čas s katerim se človek predrzno igra, tudi postavlja v vsemogoči center časa.

Ono avtorice Ize Skok.

Izza Skok je svojo novo koreografijo ONO postavila na oder Plesnega foruma/PF Celje, tam kjer je tudi pričela gibko korakati, kasneje še nadaljevala v plesu in ustvarjanju v predstavah svoje plesne pedagoginje in koreografinje Gordane Stefanovič Erjavec. Diplomirala je na ljubljanskem AGRFTV kot scenaristka, filmska in televizijska režiserka, napotila pa se še na post diplomske študije in magistrirala pri prof. Uršuli Teržan ter postala magistrica umetnosti giba.

Iza Skok (foto: Anka Simončič)

V Plesnem forumu je Iza Skok vodila njihovo plesu predano skupino gimnazijk, ki so tako kot ona nekoč, začele svoj plesni uk v PF Celje. Koncept ONO se je snoval skupinsko, postavljal in gradil ob njihovih vprašanjih o spolih našega časa. In so One bile tiste, ki so opozorile, da se vse več mladih opredeljuje za spol ‘ono’, ko se ne počutijo niti kot ženski in ne moški spol (ona – on), ob tem pa nastajali že novi pojmi tovrstne usmeritve, kot so zapisali v gledališkem listu: ‘…aseksualnost, cisspolnost, AMAB, androgenost, aromatičnost, bindanje, biofobija…‘. Ko so se plesalke ter ustvarjalke: Zoja Jager, Tara Ema Žnidar, Sofija Ermakova in Miša Rančigaj spraševale, ali gre tudi tokrat za novo modno muho današnjih dni, ali se mogoče nekateri tovrstno usmerjajo in odločajo po vzoru, tudi nagovoru nekoga drugega.

Ono

Prvo kar se je ugledalo na sceni, in povsem fasciniralo, je bil nekakšen velik mehur, izredna svetlobna vizija, ki je zaobjela zadnjo stran odra, v njej pa se njih štiri plavajoče prepletale vse dotlej, dokler ena med njimi ni izstopila iz skupne, iz te lebdeče zibelke, ki v svetlobni iluzija odseva obliko čudežne maternice: ko tokrat izhodi, ali rojstva niso bili časovno determinirani. Ob krajšem zamiku iz te lebdeče zaščite izstopi še druga akterka. Prva se na sceni kar hitro pojavi v črnem moškem sakoju, tudi takoj pristopi k drugi, ki si je sproti nadela moško srajco. Ostali dve pa se kasneje odločita za izhod iz svoje lebdeče zaščite, odeti v svojih belih pajacih, ki jih luščita ter zamenjata z lahkim ženskim oblačilom (kostumografija: Maja Zupanc Žibert). Zdi se, da je prva plesna scena sledila še prvotnem razmišljanju mladih ustvarjalk, kar se v ustvarjalnem poteku časoma procesiralo ter usmerilo k njihovim vsakdanjim kontaktom, v oblikovanju igrivih mladostnih animacij, tudi se spletalo ter zapletalo v razgibane odnose, primerno času in njihovim letom.

Tudi so se iskrile njihove dorečene plesne izvedbe sodobnih atrakcijah, in slikovitih rekvizitov; ko razvijajo skupne interesne sfere, se grupirajo ali razhajajo ob izvirni glasbeni spremljavi ter koreografiji gibkih domislic mladostnega druženje in sožitja, ko medsebojne razlike postanejo nepomembne, v ospredje pa stopi njihovo prijateljevanje. Mladinska plesna predstava Ono se izkaže za prisrčno zaokroženo ter dorečeno plesno uprizoritev, ki je 4. aprila gostovala tudi v Cankarjevem domu Ljubljana na letošnjem Festivalu sodobnih umetnosti mladih.

Pogledi (foto: Kristina Bursać)

Plesalka in koreografinja Kaja Marion Ribnikar je lanskega 3. decembra v prostorih Plesnega Epicentra postavila izvirno plesno animacijo Pogledi, na plesnem podiju pa poustvarila gibko senzorično ozračje, ob plesalkah in soustvarjalkah: Kristina Slapernik, Hana Murovec, Katarina Bogataj, Katja Kučina, Vesna Wolf, Maja Maša Šömen članic plesne skupine Ursus Dansers, ki jo vodi Urša Rupnik, sicer so s plesom začele že zarana v raznolikih plesnih zvrsteh, kot je hip hop, baletna klasika, in je sodobni ples. Tudi Kaja Marion Ribnikar sodeluje v isti plesni skupini, sicer je diplomirala na ljubljanski Akademiji za ples, Alma Mater Evropae/AMEU pri prof. Urši Rupnik. Spominja se da so njeni prvi plesni koraki stekli v hip hopu, maturirala pa je na SVŠGUGL, Umetniška gimnazija dramsko – gledališka smer.

V najinem pogovoru je dejala, da je ideja o senzoričnem plesu prišla na delavnici kreativne masaže Urše Rupnik in Daše Lakner: ‘V sodobnem plesu je nekaj običajnega, da plesalci uporabljajo dotik kot vodilo za ples. Zavedala sem se, da nam dotik ni tuj, vendar dotik še ni umetniško izrazno sredstvo. In to slednje mi je bil glavni povod, da ustvarim Poglede. Dotik umetnosti.’ V razvojnem procesu ustvarjanja so vsako nedeljo pripravili testne predstave, uprizoritvi pa prisostvovali povabljeni, ko je ob koncu stekle še diskusije (ogled 28.11.2023). Pred ogledom predstave se v predprostoru prisotnim najprej razložil potek dogajanja, tudi so dana navodila, in se skupina obiskovalcev razdelila na dve grupi. Prva skupina se napotila v prostor relaksacije, ki je od drugega prostora bil zamejen s prosojno tkanino, na tleh pa postavljene blazine, kjer se dalo ugodno umestiti, ko se ob pomirjajočih zvokih širile še prijetne dišave. Skozi prosojno tkanino in senčno lučjo v ozadju, se v drugem prostoru sledilo gibanju senc, tudi se silhuete beline prelivale od enega stola do drugega, na katerih so nepremično sedeli obiskovalci druge skupine, pravzaprav se vil njih les okoli njih, medtem ko je v prostoru ogleda vladal sproščujoči mir, vse dokler na novo niso zasijale luči ter naznanile menjavo prostorskih pozicij. Prva skupina se tako znova znašla v prvotnem predprostoru, dobila potrebne napotke, in prevezo čez oči. Plesalke v belem so vsakega v tej skupini popeljale do stola, nato se ob rahlih zvokih vil okoli stolov osvežilni vetrc, tudi tu in tam sledili rahli, nenadni dotiki. Tako sede sem pomislila, kako so prijetni ti trenutki dotikov, pa še te nežne zračne turbulence, ki te vsakič obkrožijo, ko se ena njih vije okoli sedeža na katerem sediš zavezanih oči.

(foto: Kristina Bursać)

Na koncu je sledila še debata o senzorični gibki uprizoritvi aktivnih udeležencev uprizoritve tako obiskovalcev, kot ustvarjalcev, ki so vodili in ustvarjali neposredni medsebojni kontakt, rezultat pa obojestranski osvežujoči in prijetni občutki. Bil je to študijski proces nove pionirske ideje v skromnih vadbenih prostorih, tudi domislic ob danih tehnoloških možnostih izvedbe, vendar povsem pristno doživetje, senzorične plesne uprizoritve: Pogledi.

Kopernikova teorija

Kopernikova teorija v režiji Inana Svena Du Swamija, po konceptu in izvedbi koreografskega dueta Inan Sven Du Swami & Mojca Špik, tudi oblikovalca in animatorja projekcije, ter oblikovalca scenografije skupaj z Anžetom Bezjakom, je nastala v produkciji Fabla Collective in koprodukciji Hiše otrok in umetnosti. Avtorja po svojem konceptu skušata globalni sedanjik opredeliti s heliocentrično tezo poljskega znanstvenika Nikolaja Kopernika iz 16. stoletja, utemeljitelja heliocentričnega modela Osončja, ki je nasprotoval krščanski dogmi, da je Zemlja negibno središče vesolja, okoli katerega se vse vrti. Iz tega sledi, da bi tudi človek potem lahko bil središče vesoljnega sveta, in bi mu vladal, žal pa ob svoji nedozorelosti, pohlevnosti in prevzetnosti, bi ga gotovo vodil v propad. Kar se je in se še vedno dogaja ob bojnih eksperimentih in na bojnih žariščih, kot se je dalo izluščiti iz zapisa na gledališkem listu ter v povezavi z naslovom uprizoritve.

Mojca Špik in Inan Sven Du Swami sta znana akterja gibkih in cirkuških uprizoritev, kot tudi fizičnega gledališča, in sta se v tovrstnih vlogah že znašla na straneh našega portala; Mojca ima za seboj AGRT in AMEU akademijo za ples, Inan Sven pa študije na SFU v Ljubljani, kjer se specializiral za psihoterapevta, tudi sta se skupaj z Mojco posvetila študiju cirkuške akrobatike na Lezarticirque v Švici. V pretekli sezoni sta se odločila za svoj futuristični, znanstveno fantastični prvenec: Kopernikova teorija, ki bil je premierno uprizorjen 27. marca na velikem odru Stare elektrarne Elektro Ljubljana/SMEEL. Premieri so sledile še ponovitve.

Najprej je dvorano zapolnil glas v ´offu´, besedilo in dramaturgija Zala Mojca Jerman Kuželički (glas: Tines Špik, Mojca Špik), ko moški spregovori o času, ki se izteka, o apokalipsi, ki je doletela ljudi, in se je tistih nekaj preživelih znašlo na otokih smeti Tihega oceana. Tudi se osredotoči na kartonski zaboj, prelepljen z lepilnimi trakovi sredi odra, ki je nasedel v temi in to na otoškem smetišču Tihega oceana, kot je bilo slišati. Ob osvetlitvi kartonskega zaboja (oblikovanj luči: Gregor Kuhar) in glasbenimi zvoki Martina Vogrina se uprizoritev pravzaprav šele prične, ko zaboj ne miruje ampak se stresa, kot bi nekdo želel izstopiti iz njega, ob tem pa sledi prisrčna (filmska) scena duhovite animacije Mojce Špik, ki navdušeno odkriva novi svet, njeni pogledi so živi in sijoči od navdušenje in želje čimprej izstopiti iz kartonske kletke, ko se ob tem pa se zazna, da je še nekdo notri, ki na vsak način tudi hoče ven; ob odprtini zaboja humorno zasnovano bojujejo okončine, vse dokler se na oder ne izstrelita tako Mojca kot Inan Sven.

Od tu naprej se sledi njunem popotovanju po vodenih globinah, ko plavata in se potapljata, pravzaprav soustvarjata domiselno gibko vizijo dveh lebdečih teles v vodnem mediju. Zagrabita še za vesla in veslata čez oder vse do visoke obtežilne konstrukcije z lestvijo, po kateri se Mojca vzpenja do višav, kjer jo čakajo letalski pripomočki , da lahko poleti po zraku in se krožno skoraj breztežno vrti . Ko pa se na vrhu znajde še Inan Sven ter naznani polet na Planet B, pa kar opomni na že predhodno izstreljene besede ter šušljanje o tem skrivnostnem planetu.

Na razvejani mizansceni sproti teče še preoblačenje (kostumografija: Iztok Hrga) tudi sprotno prestavljanje rekvizitov ob aktiviranju ustvarjalcev. In če je prva scena s kartonsko škatlo zabavala, tudi zasvojila gledišče, je drugi del zanimiv glede na rekvizite ter njih uporabo, sicer pa nekoliko razpotegnjen, vse do samega zaključka, ko se znova vzburijo napetosti ob konstrukcijskih vrhovih njunih futurističnih zamisli.