Jure Henigman: Iz rokometnega igrišča v kovaško delavnico

Ko v Ribnici, zibelki slovenske rokodelske tradicije, spregovorimo o rokodelcih, najprej pomislimo na suhorobarje in lončarje. Čeprav te obrti čedalje bolj pojenjajo, vznikajo nove, avtentične zgodbe ustvarjalcev, ki na svoj način nadaljujejo bogato dediščino. Ena takšnih je tudi zgodba Jureta Henigmana, 27-letnika iz Ribnice, ki se je našel v izdelovanju nožev. Svojo pot kuje dobesedno – z mešanico navdiha, strasti in jekla.

»Po trinajstih letih sem moral zaključiti z rokometom, ki mi je bil takrat edini cilj v življenju. To je bil kar šok, dolgo sem iskal novo strast, nekaj, v čemer bi znova začutil smisel,« pove iskreno. Naključno odkritje videoposnetka kovača s Havajev je postalo prelomna točka. »Popolnoma mi je spremenil pogled na rokodelsko delo. Pokazal mi je, da je lahko nekaj čisto tradicionalnega hkrati tudi moderno. Deluje v atraktivni delavnici, ves je potetoviran in popolno nasprotje stereotipnega rokodelca. Takrat sem si rekel – to bi jaz delal.«

Od navdušenja do kovanja

Sledili so prvi tečaji – začel je v Cerknici, kjer se je naučil osnov tradicionalnega kovaštva. A hitro je začel iskati svoj slog, preplet klasičnih tehnik in sodobnega oblikovanja. V procesu izdelave ga najbolj veseli kovanje. »Cilj mi je, da že s kovanjem pridem čim bližje končni obliki noža – kolikor mi pač dopušča znanje.«

Oblikovanje in kaljenje kovine pa je le del zgodbe. »Tudi lesen ročaj naredim sam. Vse gre skozi moje roke,« poudarja. Prvi nož je ohranil kot spomin. »Ostal bo pri meni. Pa še en, ki mi je še posebej všeč. Drugače pa so naročila večinoma klasična, brez večjih eksperimentov.«

Zadnje čase se vse bolj posveča tudi delu z damaščanskim jeklom – večplastnim materialom, ki s kovaškim varjenjem ustvarja atraktivne vzorce. Ustvarjanje mu prinaša osebno zadovoljstvo, še posebej ponosen pa je, da je nož naročil tudi kuharski mojster Omar Hussein. »Zdaj pripravljam že novega,« pove z nasmehom.

Jeklo na družbenih omrežjih

Svoja dela deli tudi na družbenih omrežjih, kjer mu sledi vse več ljudi. »Starejši so sploh veseli, da se še kdo ukvarja z rokodelstvom. Me je pa presenetilo, kako hitro te algoritmi zablokirajo, ker prepoznajo nože kot orožje. Veliko nožarjev zato ustvarja kuharske profile, kjer skozi pripravo hrane pokažejo tudi svoje izdelke. Tudi sam razmišljam v tej smeri, kako bi to obrnil.«

Čeprav ni tipičen rokodelec iz ribniške doline, Juretovo delo v marsičem nadaljuje ustvarjalni duh kraja. Dediščine ne posnema – temveč jo preobraža v nekaj sodobnega in osebnega. »Nekateri mislijo, da je rokodelstvo samo za starejše gospode, ampak ni. Lahko je zelo moderna scena – če si jo tako narediš. In jaz sem si jo,« pravi.

Poleg izdelave nožev ga veseli tudi ustvarjanje delavnice, za katero ima velike načrte. Tudi večino strojev si je doslej izdelal sam. Tradicija tako zanj ni le spomin, temveč nova možnost – za kovanje drugačnih, sodobnih zgodb prihodnosti.