Jed iz smeti? Ne boste verjeli, kaj so naši predniki jedli za veliko noč

V času, ko so velikonočne mize obložene z bogatimi jedmi, kot so šunka, potica in pisani pirhi, se le redkokdo spomni na alelujo, skromno juho iz posušenih repnih olupkov. A prav ta preprosta jed, ki so jo v preteklosti pripravljali predvsem v osrednji Sloveniji, nosi s seboj globoko sporočilo. Aleluja ni bila le obrok. Bila je dejanje preživetja, simbol vztrajnosti in opomin na čas, ko razkošje ni bilo samoumevno.

Zgodovina v loncu: repa in časi stiske

Po zgodovinskih virih so ljudje na Kranjskem alelujo pripravljali že v 16. stoletju, posebej med hudimi lakotami, kot je bila tista leta 1529. Ko hrane ni bilo na pretek, je vsaka bilka, vsak olupek pomenil preživetje. Repa, nekoč ena najpogostejših poljščin v Sloveniji, je imela posebno mesto v prehrani, tako zaradi svoje hranilnosti kot zaradi možnosti shranjevanja.

Jeseni so olupke repe posušili in jih nato hranili skozi zimo. Na veliko soboto so jih kuhali, pogosto le v vodi ali v juhi, kjer se je prej kuhalo prekajeno meso. V nekaterih primerih je bila to edina topla jed na velikonočni mizi.

Regionalne posebnosti in variacije

Čeprav je bila aleluja značilna za območja Ljubljane, Gorenjske in Dolenjske, so podobne oblike te jedi poznali tudi drugod. Ponekod so ji dodali krompir ali čebulo, drugod zgolj kanček masti, da je jed dobila okus. Osnova pa je ostajala enaka: repni olupki, tisto, kar bi danes končalo med odpadki.

Tovrstna kulinarična praksa razkriva ne le prehranske navade prednikov, ampak tudi njihov odnos do hrane: nič ni bilo samoumevno, nič zavrženo. Vsaka sestavina je imela vrednost.

Skromnost kot duhovna vrednota

Zanimivo je, da se ime “aleluja” sliši precej zmagoslavno, a ironično označuje jed, ki izvira iz časa posta in odrekanja. Vendar prav to daje imenu moč. Gre za slavljenje skromnosti, ponižnosti in sposobnosti preživeti, tudi ko ni ostalo skoraj ničesar. V nekaterih virih se navaja, da je jed svoje ime dobila prav zato, ker so ljudje na veliko soboto, ko se je post končal, z olajšanjem vzkliknili »Aleluja!«, Čeprav je bila njihova prva jed le skromna juha iz olupkov.

Kaj pa aleluja danes?

V času, ko se svet sooča z vprašanji prehranske varnosti, podnebnih sprememb in zavržene hrane, nas aleluja uči dragocene lekcije. Lahko bi jo razumeli kot arhaično jed, ki ji ni več mesta na sodobnih mizah. A morda je prav obratno. Aleluja nas opominja, da je mogoče tudi iz tistega, kar bi sicer zavrgli, ustvariti nekaj hranljivega in pomenskega.

Ni nujno, da jo ponovno vključimo v svoj jedilnik, a morda bi morali prevzeti njen duh: spoštovanje do hrane, vrednost skromnosti in zavedanje, da vsaka jed pripoveduje zgodbo. In zgodba aleluje je zgodba vseh nas, zgodba preživetja, ustvarjalnosti in upanja.

Pripravil: J. P.

Viri: Slovenska etnološka literatura, Siol.net

The post Jed iz smeti? Ne boste verjeli, kaj so naši predniki jedli za veliko noč first appeared on NaDlani.si.