Javno pismo pretepenega Dolenjca: zakonodaja mora veljati za vse

V javnem pismu, ki ga na medije naslavlja Andrej Brečko (javnost ga je spoznala po krvavih slikah, ko ga je predstavnik Romske skupnosti s topim predmetom mahnil po glavi),  avtor opozarja na po njegovem mnenju vse bolj očitno ignoranco in hipokrizijo v aktualnih družbenih dogajanjih. Poudarja, da se skuša distancirati od osebnih občutkov krivice, ki so jih doživeli on in drugi prebivalci, ki že leta sobivajo s tako imenovanimi “nedotakljivimi”. Ob tem izrecno poudari, da nima nič proti nikomur in tudi ne proti temu, da nekdo vse življenje prejema socialno pomoč, če jo dejansko potrebuje, a hkrati opozarja, da je nesprejemljivo dolgotrajno in sistematično kršenje zakonodaje, uničevanje tuje lastnine, kraje ter kršenje javnega reda in miru.

Avtor v pismu izpostavlja primere posameznikov, ki imajo zaradi neizterljivosti tudi po 500 ali več neplačanih glob ter državi dolgujejo 50 ali celo 100 tisoč evrov. Ko pa jih po letih neukrepanja vendarle doleti roka pravice, se v javnosti, kot navaja, pojavijo protesti in očitki.

Kot piše: “To je krivično, proti zakonu, rasistično – postali so žrtvena jagnjeta, napadeni najranljivejši.” Po njegovem mnenju se pri tem pogosto pozablja na osnovno dejstvo, da bi morala zakonodaja veljati enako za vse državljane.

Živijo na račun drugih, hkrati pa sistematično kršijo pravila

V nadaljevanju pisma se Andrej Brečko sprašuje, kako si lahko posamezniki dovolijo živeti na račun drugih, hkrati pa sistematično kršiti pravila družbe. Takšno ravnanje označi kot znak popolne odtujenosti od realnosti ter osnovnih moralnih in etičnih načel.

Tomaž Gorec v pogovoru z napadenim Andrejem Brečkom, foto: zajem zaslona/YouTube

Kot poudarja: “Če narediš prekršek, si zanj odgovoren. Če ne plačaš položnice, je tvoja odgovornost, da jo poravnaš.” Ob tem dodaja, da luksuz ne more biti pravica, temveč rezultat dela, medtem ko je družba dolžna zagotavljati zgolj osnovne pogoje za preživetje.

 “Ne moreš ne spoštovati pravil družbe, hkrati pa zahtevati vse njene ugodnosti.”

Avtor opozarja, da družba brez pravil in zakonodaje ne more obstajati. Brez ljudi, ki delajo in prispevajo v davčno blagajno, po njegovih besedah ne bi bilo socialnih transferjev in ugodnosti, ki jih družba danes nudi.

V pismu jasno zapiše: “Ne moreš ne spoštovati pravil družbe, hkrati pa zahtevati vse njene ugodnosti.” Takšno ravnanje po njegovem mnenju vodi v razkroj zaupanja in občutek krivice med tistimi, ki pravila spoštujejo.

Osebne izkušnje nasilja in škode

Poseben del pisma je namenjen tudi osebnim izkušnjam. Andrej Brečko navaja, da je bil v enem samem mesecu kar trikrat žrtev nasilnih dejanj – od uničenja posestva do poškodovanja vozila in rastlinjaka ter nočnega napada s kolom v glavo, ki ga razume kot poskus uboja.

Kot zapiše, je bila povzročena škoda v dvanajstih letih bivanja v bližini tako imenovanih nedotakljivih več kot deset tisoč evrov. Kljub številnim opozorilom in klicem na interventno številko 113 naj bi država začela resneje ukrepati šele v zadnjem času.

Kje je meja sobivanja?

Avtor poudarja, da si prebivalci želijo zgolj mirnega sobivanja – s človekom, živalmi in naravo – na odgovoren, moralen in etičen način. Ob tem dodaja, da nimajo nič proti nikomur, ki živi spoštljivo in odgovorno.

V pismu jasno zapiše: “Ne moremo pa dopuščati, da si drugi dovolijo kršiti našo svobodno voljo, zakonodajo ter nam povzročati škodo.”

Ustava in zakonodaja bi po njegovem mnenju morali zagotavljati javni red, mir in varno življenje. To razume kot temeljno pravico vsakega državljana in hkrati odgovornost do skupnosti.

Opozarja, da če država dopušča nekaznovanost in hkrati omogoča vse ugodnosti sistema, sankcije izgubijo svoj smisel. Kot zapiše: “Če sankcij preprosto ni, se seveda nima razloga držati pravil.”

I. K.