Javil se nam je moški, ki je na razvpitem seznamu prosilcev za stanovanja – takole jih je utišal

3 hours ago 13

ARTICLE AD

Zgodba moškega, ki je želel pojasniti, kaj v resnici pomeni biti prosilec za neprofitno stanovanje

LJUBLJANA – Po objavi članka o seznamu prosilcev za neprofitna stanovanja, ki je sprožil buren odziv javnosti, se nam je oglasil eden izmed moških z omenjenega seznama. Ni iskal popravka, niti se ni pritoževal. Hotel je le povedati svoj del resnice.

Ker – kot pravi – med vrsticami pogosto izgine človečnost. Več o seznamu si lahko preberete tukaj:

V javnost je prišel seznam prosilcev za stanovanja – preberite, kaj razburja ljudi

“V Sloveniji sem od tretjega leta. Moji stari starši pa že prej.”

Poklical nas je miren, prijazen glas. Moški, ki se je znašel na javno dostopnem seznamu prosilcev za neprofitna stanovanja v Ljubljani. Njegove besede so bile preproste. A tehtne.

»Ljudje berejo priimke in si ustvarijo zgodbe. Ampak jaz sem tu že skoraj vse življenje.«

Rodil se je sicer v tujini – a že pri treh letih je z družino prišel v Slovenijo. Tu so bili že njegovi stari starši, tu je obiskoval osnovno šolo, srednjo, kasneje iskal delo. Zdaj je zaposlen, redno dela. A kljub temu… stanovanje na trgu je nedosegljivo.

»Do tega seznama sem prišel po petih letih čakanja, prijav, preverjanj. Pet let. Ljudje mislijo, da je dovolj samo izpolniti en obrazec in si takoj na vrhu. Ni res.«

Ni iskal usmiljenja. Tudi ne jeze. Le želel je, da ljudje vedo – da so tudi na “tistem seznamu” zgodbe. Prave. Z delom, z otroštvom tukaj v Sloveniji, z življenjem, ki ni nič manj domače od vašega.

Kdo je na seznamu – in zakaj to ljudi tako vznemiri?

Objava seznama prvih 30 prosilcev je na družbenih omrežjih sprožila plaz čustev. Nekateri so komentirali:

“Kje so slovenska imena?”
“To ni več naša država.”
“Sociala dela svoje.”

Imena, ki niso slovenskega izvora, so pri številnih sprožila nelagodje. Toda ali ime res pove celotno zgodbo?

»Tisti, ki ne delajo in so na socialni, do tega seznama sploh ne pridejo. Točkovanje tega ne dopušča,« je poudaril naš sogovornik.

In ima prav. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, ki ga ureja Ministrstvo za solidarno prihodnost (posodobljen decembra 2024 – vir: gov.si), določa zelo natančna merila:

višina dohodka na družinskega člana,
število otrok,
zdravstveno stanje,
dolžina bivanja v občini,
in dolžina čakanja.

Točkovanje je matematično. Ne sprašuje po izvoru.

Slovenija ni več, kar je bila. Ampak je to slabo?

1. januarja 2025 je bilo v Sloveniji registriranih 215.208 tujih državljanov. To je 10,1 % vsega prebivalstva, kažejo podatki Statističnega urada Republike Slovenije (vir: SURS). Večina prihaja iz držav nekdanje Jugoslavije – največ iz Bosne in Hercegovine, Srbije in Kosova. A opazno narašča tudi prisotnost Ukrajincev in državljanov Indije.

To ni naključje. To je realnost – demografska, ekonomska, socialna.

Slovenija je majhna. A tudi odprta. In predvsem – izzvana. Z rastjo priseljevanja, z izseljevanjem mladih, z draginjo in (pre)majhnim fondom dostopnih stanovanj.

V Ljubljani je bilo po podatkih Stanovanjskega sklada RS v začetku leta več kot 2900 aktivnih prosilcev za neprofitna stanovanja. Občina lahko letno zadosti največ nekaj sto vlogam (vir: SSRS). Kar pomeni… borba. In dolg, dolg čakalni seznam.

Sistem ni popoln. A temelji na številkah – ne na imenih

Mnogi verjamejo, da je dovolj, da si “iz pravega kroga”, da stanovanje dobiš. A sistem (očitno) deluje drugače.

Samska oseba z redno zaposlitvijo in povprečno plačo lahko ostane brez točk. Družina z več otroki, nizkimi prihodki in težkimi bivalnimi pogoji – pa pride visoko. In če imajo priimek, ki vam ni znan – to ni merilo.

Priimek ni del točkovanja.

Kaj pa občutek krivice?

Ta pa je – resničen.

Ko nekdo redno dela in ne pride do stanovanja, medtem ko vidi druge, ki po njegovem mnenju ne prispevajo dovolj – frustracija zraste. Zelo hitro. In ta čustva so razumljiva. A nevarna, ko postanejo splošna sodba.

»Razumem ljudi. Tudi sam sem bil jezen, ko sem bil še nižje na seznamu. Ampak ne moreš reči, da vsi ne delamo. Jaz delam že od osemnajstega. Sam pač ne zaslužim dovolj,« pravi sogovornik.

Integracija – ali raje: sobivanje?

O integraciji radi govorimo kot o enosmerni cesti. Naj se oni prilagodijo. A v resnici gre za skupen proces.

Maja, učiteljica slovenščine v eni izmed ljubljanskih osnovnih šol, je povedala:

»Ni vse črno-belo. So starši, ki po desetih letih ne govorijo jezika – in to je težava. Ampak so tudi otroci, ki se v pol leta naučijo več kot marsikateri odrasel. Če jim damo priložnost.«

Kaj torej zdaj?

Vprašanje ni več kdo ima kakšno ime in priimek, ampak:

Ali sistem dovolj dobro razlaga svoja pravila?
Ali so informacije o dodeljevanju dostopne vsem?
In, kar je ključno: Kako oblikujemo skupnost, kjer so občutki frustracije naslovljeni – ne zadušeni?

Razprava o pravičnosti je legitimna. A naj temelji na dejstvih. Ne na predsodkih.

Največ, kar lahko naredimo, je – da poslušamo

Ne bomo brisali komentarjev, ki so neprijetni. Ne bomo ignorirali občutkov, ki so iskreni. A bomo dodali tudi te glasove – tiste, ki govorijo tiho. Ki ne zahtevajo. Samo razložijo.

Ker le, če bomo res slišali – bomo razumeli. In morda končno oblikovali tak sistem, ki ne bo izključeval. Temveč pojasnjeval. In povezoval.

Vir: bralec, SURS, GOV.SI, SSRS, Instagram objava Zale Tomašič

Pripravil: N. Z.

Ujeli so jih skozi okno – poglejte, kdo zares živi v novih stanovanjih na Brdu

The post Javil se nam je moški, ki je na razvpitem seznamu prosilcev za stanovanja – takole jih je utišal first appeared on NaDlani.si.

Read Entire Article