Janša v koaliciji z volivci, Golob izgubljen, saj koalicijo še išče…

Slovenski politični prostor vstopa v novo predvolilno obdobje, pri čemer postaja razlika v pristopu med ključnima akterjema vse bolj očitna.

Na eni strani je Janez Janša, ki svojo politično strategijo gradi na neposrednem nagovarjanju volivcev, jasnih programskih poudarkih in opredeljenih prioritetah. Svojo predstavitev programa si je zadal kot neke vrste turnejo, ki jo vrši po Sloveniji. Na drugi strani pa se nahaja Robert Golob, čigar politična komunikacija tudi po več letih vladanja še vedno v veliki meri temelji na nasprotovanju Janši, pogosto brez jasno oblikovane vsebine, ki bi presegla ta okvir. Znano je, da se koalicija z Golobom oblikuje na anti Janša momentu, pri čemer koalicijske partnerje zbira zgolj po tem ključu.

Janša v javnih nastopih, intervjujih in razpravah sistematično odpira teme, ki jih želi postaviti v središče politične razprave: varnost, energetiko, gospodarstvo, demografsko politiko in davčne razbremenitve. Ne glede na to, kako kdo ocenjuje njegova stališča, je dejstvo, da ponuja konkreten program, ki ga je mogoče preverjati, kritizirati ali zavrniti. Gre za klasičen politični model, v katerem so v ospredju cilji, ukrepi in odgovornost do volivcev.

Pri Robertu Golobu je slika drugačna. Njegov diskurz se pogosto vrti okoli tega, kdo ni iz njim in proti komu nastopa on sam ali pa s svojimi zavezniki. Namesto jasnih odgovorov na vprašanja, kaj njegova politika konkretno prinaša v prihodnje, javnost znova in znova sliši predvsem sporočilo o “obrambi pred Janšo”. Ta narativ je bil morda učinkovit v času volitev leta 2022, a po več letih vladanja izgublja prepričljivost in deluje vse bolj izpraznjeno.

Vladna bilanca bi morala biti naravno izhodišče za programsko razpravo: kaj je bilo doseženo, kje so bile napake in kakšni so načrti za naprej. Namesto tega se politična komunikacija pogosto zateka k ideološkemu obračunavanju, diskreditaciji opozicije in moraliziranju, pri čemer sam, kot kaže saga s KPK, ni sposoben samorefleksije. Ključna vprašanja, kot so inflacija, davčna obremenitev, stanovanjska kriza, stanje v zdravstvu in konkurenčnost gospodarstva, ostajajo brez jasnih, merljivih odgovorov, pri čemer lahko sklepamo, da gre za šibko ali pa skoraj nično odgovornost do volivcev.

Dolgotrajno zanašanje na anti-Janša retoriko ima še en pomemben učinek: znižuje raven politične razprave. Namesto soočenja programov dobimo personalizacijo politike, namesto argumentov etikete. To ne škodi zgolj opoziciji, temveč predvsem volivcem, ki ostajajo brez resnične izbire med različnimi vizijami razvoja države.

anekta, notranjska.si

Če ena politična stran gradi odnos z volivci na vsebini in ciljih, druga pa predvsem na nasprotovanju, se razmerje v demokraciji poruši. Volivci imajo pravico vedeti, za kaj glasujejo, ne zgolj proti komu. Če Robert Golob ne bo zmožen preseči okvir anti-Janša diskurza in ponuditi jasno, dolgoročno in preverljivo vizijo razvoja države, bo politični prostor ostal razdeljen na tiste, ki skušajo oblikovati koalicijo z volivci, in tiste, ki koalicijo še vedno iščejo – na povsem neprimeren, nevsebinski način.