Janja Brodar: Romanje na gradbišče

1 hour ago 28

Da naredijo vtis, se uspešni arhitekti na gradbišče pripeljejo z na primer land roverjem. Naslednji po rangu verjetno z volvom (v obeh primerih imajo slabši avto kot naročnik in izvajalec). Veliko pa se nas rado pripelje s kolesom. A ker so bile ravno počitnice, sva šla midva še korak dlje. Dobesedno. Na objekt v Podnanos sva se odpravila peš.

Moj mož je zadnje leto prebral nešteto potopisov, zato smo ga v družini začeli zbadati, da naj raje kam zares odpešači. Na pladnju se je ponujala slovenska veja znamenite Jakobove poti, saj pelje dobesedno mimo naše hiše. Prva nalepka s školjko – poleg rumene puščice je to oznaka za romarsko evropsko pot, ki vodi do Santiaga de Compostela v Španiji – je na drog prometnega znaka nalepljena nekaj korakov od našega praga. Prav tako školjko sva opazila tudi v Podnanosu, kjer se po najinem projektu trenutno izvaja prenova stare primorske hiše. In ko je izvajalec predlagal datum za usklajevalni sestanek, pred nami pa so bili prvomajski prazniki, sva šla.

Potovati po metropolah s ciljem obiskati znamenitosti, ki so po predhodnem brskanju po spletu must see, tam pa naleteti na gnečo in neznanske vstopnine, me zadnja leta živcira. Rada grem samo, če imam za to kakšen drug, neturističen razlog. Pojma pa nisem imela, kaj se lahko izcimi iz potovanja na dveh nogah. Nobenih pričakovanj ni bilo, samo načrt, da v štirih dneh peš prehodiva slabih 100 km. Začneva doma v nedeljo po zajtrku in zaključiva v Podnanosu s sestankom v sredo ob dveh.

Hecno je začeti potovanje kar na hišnem pragu. Oprtaš nahrbtnik in greš. Sprva poznaš pot – prvih nekaj kilometrov skozi Murgle sem prehodila že stokrat. Potem se odcepiš s PST-ja in pod avtocestnim obročem zaviješ proti barju. Mesto se oddaljuje, zvoki vasi in narave počasi prevladujejo. Kako noro blizu imamo v Ljubljani divjo naravo! Korak postaja iz kilometra v kilometer bolj utrujen, a tudi bolj ubran. Padeš v ritem. Sonce pribija; klobuk je obvezna oprema. Počasi dobivaš nagradice: ob poti naletimo na sotočje Borovniščice in Ljubljanice. Ta dan je pot popolnoma ravna, barje pač. Na njej se nama pridruži enajstletni sin. Posamezni odseki vodijo ob reki – ti so najlepši. Ljubljanica je lena, lepa, zelena, osenčena po bregovih in polna peloda in kosmov topolovih cvetov. Prečkamo razmajane mostove in najdemo prelep piknik prostor. Srečamo mlad zaljubljen parček, ki se je na zmenek pripeljal s traktorjem. Sodobna vaška romantika. Noge ohladimo v Ljubljanici, mrzlo vodo nam dotoči prijazna vaščanka v vasi. Na poti smo, na cesti, razpoloženi za vse, kar nam pot lahko ponudi. Občutek postopne svobode.

Prehitimo dve precej potrti pohodnici, ki gresta do Trsta in potožita, da se pot vleče. Na razcepih iščemo rumene puščice – dvakrat zaidemo. Spoznamo, da je bistveno bolje iti po daljši, lepši poti kot po kratki prometni cesti. Sinu je dolgočasna pot igra – hodi po ograji, vsake toliko teče, se veseli postankov z malico. Ko zagledamo pobočje nad Vrhniko, smo neznansko veseli. Počimo se v najljubšo vrhniško gostilno na školjke, pri kremšniti v slaščičarni pa se nam pridruži še prijateljica, ki tu živi.

Drugi dan greva z avtom nazaj do Vrhnike, naprej pa peš čez Stari Maln na Zaplano. Sveže je, Zaplana je drug temperaturni pas. Ker hodiva skozi kraje Goranove mladosti, ves čas srečujeva ljudi, ki jih poznava. Celo objekte, ki sva jih delala. Na Zaplani se ustaviva pri pravljičnem vikendu, s podaljšano ločno streho predelanem v pravljično hišo. Že pet let bo, odkar sva projektirala to prenovo in je nikdar zares videla opremljene. Zabavno! V Logatcu prečkava Široke njive, zavijeva na špricer in se čisto izgubiva v Kališah. To je tam, kjer v gozdovih po tleh ležijo velike skale, pod tabo so kraška brezna, za katera upaš, da jih bo tvoj korak zgrešil, in ko se ti zdi, da globlje v gozd ne gre, naletiš na blatno jasico s številnimi sledmi divjega prašiča. Na koncu s pomočjo Googla najdeva pot na prosto, na Planinsko polje. Življenje se poenostavi na korak, nahrbtnik in popotno misel. Večerja je zaloga iz nahrbtnika na obcestni klopci, začimba pa eden najlepših zvokov na svetu: zvok čričkov v predpoletnem večeru. Sem res morala peš do Grčarevca, da spet slišim čričke?

Hoja že drugi dan postane dejstvo, oporna točka, mentalni in fizični steber, cilj sam po sebi. Ko se ustaviva, počitek neznansko prija, a tudi ponovno oprtati nahrbtnik dobro dene. On the road again. Človekov običajni vsakdan je postal tako udoben, varen in hermetičen, da je pešačenje na dolge razdalje, torej pešačenje kot potovanje, postalo osvežujoč odklon. Prostor in krajina nas določata, in ko se premikamo skoznju po dveh nogah, smo bližje temu, kar smo. Ko se usedemo, nas boleče noge ali vrat ali ramena ali karkoli že, takoj vržejo v resničnost: pred mano boca piva, za mano mladost (Ahmed Burič). Gorana drugi dan zvečer boli noga – išias, bi rekli poznavalci. Tretji dan zjutraj se z resničnim naporom vleče po božanskem Planinskem polju. Grozne bolečine bosta kmalu pomirila Nalgesin in prirojeni optimizem. Pobere kamen, da ga na koncu simbolno odvrže. Sama sem tako slabe volje, da ga ne. Obetava si kavo v Planini. Pa je ni. Jakobova pot ti postreže točno tako, kot se počutiš. Če si dobre volje, streže dobre stvari, če si slabe, pa slabe. Oba lokala so zaprli. V Goranovi mladosti je bil tu poleg barčkov še zelo znan diskač Simfonija. Kaj se je zgodilo? Ni več vaških pijančkov, ni več dva deci po maši, ni več mularije, ki bi lokala štok kolo in plesala na stare hite?

Šele sredi dneva dobiva kavo, turško, ko po psihofizični krizi srečava prijatelja, ki ga že 13 let nisva videla in živi v vasi pred Predjamskim gradom. Presenečen zavpije: »Jebemti, starčki!« Vesel naju je, tako kot so naju veseli vsi, na katere naletiva. Tako nenevarno in svobodno deluješ kot pohodnik, da imaš občutek, da si povsod dobrodošel.

Brez oklepa avtomobila ali vsaj ogrodja kolesa je potovati tako, kot bi plaval gol, brez kopalk. Bliža se večer in ob cestici najdeva prelepo obeležje s križem, obdano s tremi lipami. Navdušena sva, da je za nama po zares bednem jutru 25 kilometrov krasne, neodkrite Notranjske. Na cestici opažava povožene mlade kače, za orientacijo imava ves čas Nanos. Poiščeva hotelček. Zvečer vidim, da je na takšno pot nujno vzeti popotniški dnevniček. Za refleksijo, za užitek in ker imaš ljubi mir. V normalnih situacijah bi se ti po večerji prilegel sprehod, vendar to ni normalna situacija.

Šele naslednje, zadnje jutro v Razdrtem (kakšno ime kraja?!) najdeva zares spodoben kafič s fino kavo in fino natakarico, ki razjasni misterij: vsi samo gledajo v telefone, ljudem se ne ljubi hoditi na kave in pirčke. Midva pa bova vedno hodila na kavo v lokalne barčke! To je razkošje, obred, ki nama pripada! Na tem zadnjem delu poti se približava avtocesti in vidiva, kako zelo je hrup onesnažil vasi ob njej. Potem se spustiva po krasni ozki asfaltni cestici, na kateri bi kolesarje razganjalo od užitka, do doline v vas Lozice. In v daljavi že vidiva cilj – zvonik podnanoške cerkve. Vreme se fiži. V Lozicah greva mimo vaškega pokopališča s fenomenalnim napisom nad vhodnim portalom: ‘Umrl boš’. Za tiste, ki jih pisana beseda ne gane, je nad napisom še smrtna glava … Hladno postane, piha in žito valovi v vetru. Ko stopiva na most v centru Podnanosa, kjer že vidiva ‘našo’ hišo, pade prva kaplja. V Pasji rep odvrževa kamen in vstopiva med kamnite stene gradbišča, nazaj v staro življenje dveh projektantov, ki imata, kakorkoli obrneš, spet rada svoj poklic.