Janez Janša – kost, ki se je zataknila v grlu nekdanjega komunističnega režima

Ko je raziskovalec udbovskih arhivov, pisatelj in publicist mag. Igor Omerza 12. januarja 2026 predstavil knjigo Janez Janša – Kaplar na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, je šlo za več kot le novo, šesto knjigo serije Velikani slovenske osamosvojitve in Udba.

Obsežna rekonstrukcija – 428 strani skoraj izključno arhivskih dokumentov, faksimilov tajnih poročil, uradnih zaznamkov in fotografij – bralca sooči s surovo kronologijo, kako je takratni totalitarni aparat od aprila 1983 do aprila 1990 sistematično zalezoval, nadzoroval in poskušal onemogočiti mladega kritičnega intelektualca, ki je pozneje postal eden ključnih akterjev slovenske osamosvojitve – Janeza Janšo.

Janša dobi kodno ime Kaplar

Zgodba se začne leta 1983, ko se v udbovskih arhivih pojavijo prvi zapisi o Janezu Janši – zaradi njegovega kritičnega besedila za Problemsko konferenco ZSMS o podružbljanju varnosti in obrambe (SLO in DS). Janša je bil namreč konec leta 1982 imenovan za predsednika Komisije za splošno ljudsko obrambo (SLO) in družbeno samozaščito (DS) v okviru tedanje mladinske organizacije (ZSMS), sporno besedilo pa je govorilo o konceptu slovenske vojske in države. To je bilo dovolj, da ga označijo za nevarnega, zato ga “konec leta 1984 vržejo iz mladinske organizacije na cesto”.

Kmalu zatem Udba Janši dodeli kodno ime Kaplar, kar nekako ustreza temu, da se je veliko ukvarjal z vojaškimi vprašanji, a v resnici tudi z mirovništvom in s civilnim služenjem vojaškega roka. Bil je, kot je na predstavitvi knjige povedal Omerza, “ena izmed najpomembnejših kosti v grlu nedemokratičnega režima” in ga je vojaški vrh Jugoslavije “dvakrat skušal zapreti – enkrat se mu je, s pomočjo slovenskih komunističnih politikov in njihove zasebne tajne politične policije (Udbe), to tudi posrečilo“. Sledijo leta naraščajočega pritiska.

Prva vojaška preiskava

Marca 1985 se je začela vojaška preiskava zaradi Janševega pisanja v reviji Mladina. V članku je razkril podatek, da se predvideva skrajšanje vojaškega roka, kar je vojska označila kot razkritje »vojaške tajnosti«. Po ugotovitvah Igorja Omerze v knjigi Janez Janša – Kaplar pa to ni bil pravi vzrok preiskave. Jugoslovanska armada se je Janši maščevala predvsem zato, ker je kritiziral priprave na vojaško parado in nasploh ostro napadal delovanje JLA. Takrat je na oder stopilo vodstvo mladinske organizacije, ki je javno obsodilo vojaško preganjanje Janše. Pobudnik obsodbe je bil Igor Bavčar, podprl pa ga je tudi predsednik slovenskih mladincev Andrej Brvar. V zgodovini socialistične Jugoslavije se je tako prvič zgodilo, da je kakšen politični organ (v tem primeru mladinska organizacija) odkrito napadel armado. Urednik Mladine Bojan Korsika je hotel sklep mladinske organizacije objaviti v reviji. Ta namera je očitno močno prestrašila takratno slovensko politično vodstvo, ki je zato izvedlo pritisk na vrh vojske v Sloveniji. Posledica je bila, da so obtožbo proti Janši umaknili. Omerza v knjigi podrobno opisuje dialog med javnim tožilcem Pavletom Carjem in Bojanom Korsiko.

Car je Korsiki grozil, naj sklepa mladinske organizacije ne objavi. Korsika ga sprva ni upošteval in je nameraval sklep vseeno objaviti, a mu je Car kmalu sporočil, da je obtožnica proti Janši umaknjena. Ta tožilski sklep so Korsiki poslali tudi pisno.

Spomini Staneta Kavčiča in državni udar

Četrto poglavje knjige nosi naslov “Spomini Staneta Kavčiča, državni udar, TOP lestvica Udbinih nadzorovancev in Kučan v Tacnu”, ki ga avtor izpostavlja kot pomemben del celotne pripovedi o zalezovanju Janeza Janše in širšem kontekstu osamosvojitvenega gibanja v Sloveniji. Stanislav (Stane) Kavčič (1919–1987) je bil predsednik Izvršnega sveta Skupščine SRS (dejansko predsednik slovenske vlade) med letoma 1967 in 1972. V tem obdobju je veljal za vodilnega zagovornika liberalnih reform v Sloveniji – gospodarske decentralizacije, večje avtonomije republik, razvoja infrastrukture in odpiranja proti Zahodu. Leta 1972 je bil prisilno odstavljen v okviru širšega “svinčenega obdobja” po sestanku na Titovem posestvu Karađorđevo v Vojvodini (decembra 1971), ko sta Tito in zvezno vodstvo zatirala liberalne tokove v partiji. Ta dogodek je pogosto označen kot »državni udar« ali »politični prevrat« v slovenskem liberalnem krogu, saj je pomenil konec reform in začetek ponovne centralizacije in represije. Omerza v tem poglavju povezuje Kavčičeve spomine z Janševo zgodbo na več ravneh. Kavčič je po odstopu ostal pod strogim nadzorom Udbe do smrti leta 1987. Njegovi dnevniški zapisi in spomini (izdani kot knjiga Dnevnik in spomini Staneta Kavčiča 1972–1987, ki sta jo uredila prav Igor Bavčar in Janez Janša v podjetju Mikro Ada konec 1987/začetek 1988) so bili za režim izjemno nevarni. Knjiga je bila prva v Jugoslaviji postavljena na računalniku, pripravljena pa v tajnosti, saj so se uredniki upravičeno bali, da bi tiskarno nadzirala Udba. Omerza v knjigi razkriva, da je Udba natančno analizirala vsebino te knjige že pred izidom – vključno s predgovorom, ki sta ga napisala Bavčar in Janša. Ti dokumenti kažejo, kako je tajna služba spremljala širjenje Kavčičevih idej, ki so vplivale na novo generacijo oporečnikov v 80. letih, med katerimi sta bila prav Bavčar in Janša.

TOP lestvica in Kučan v Tacnu

Poleg tega četrto poglavje vključuje tudi “TOP lestvico Udbinih nadzorovancev” – seznam najbolj nadzorovanih oseb v Sloveniji v 80. letih in omembo zadnjega partijskega šefa v Tacnu. Slednje se nanaša na tajni sestanek vodstva Udbe in milice z Milanom Kučanom 15. aprila 1988 v Tacnu, kjer je bil prisoten tudi takratni notranji minister Tomaž Ertl. Omerza v knjigi citira dokument, v katerem Ertl kot šef Udbe izjavi, da Udba raje prepušča “umazano delo” aretacije Janeza Janše vojaški sodni oblasti (KOS), ker vedo, da bodo nervozni vojaški voditelji (Branko Mamula, Veljko Kadijević, Stanislav Brovet in drugi) takoj ugriznili v ponujeno jabolko – torej izvedli proces JBTZ. Ta epizoda v Tacnu je ena izmed najmočnejših v knjigi, saj razkriva, da Kučan ni bil le pasiven prejemnik udbovskih poročil (od leta 1969 naprej), temveč aktiven koordinator represije proti Janši in širšemu osamosvojitvenemu gibanju.

Afera JBTZ in Udba

Afera JBTZ, poimenovana po obtožencih Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiću in Franciju Zavrlu, je postala simbol preloma z jugoslovanskim režimom. Od aprila do maja 1988 je Udba v podjetju Mikro Ada, kjer je Janša delal kot namestnik direktorja Igorja Omerze, izvedla pet tajnih preiskav. Našli so iskani tajni vojaški dokument, kar je 31. maja 1988 pripeljalo do Janševe aretacije in predaje v roke KOS-a. Tudi Omerzo so takrat nekaj ur zasliševali, a so ga na srečo izpustili. Ta in naslednje aretacije so sprožile doslej največje civilno gibanje v Sloveniji – ustanovljen je bil Odbor za varstvo človekovih pravic (ponarodelo Bavčarjev odbor), ki je s člani štelo približno 200.000 ljudi. V knjigi avtor poudarja, da ga bolj kot sam odbor zanimajo številna udbovska poročila o aferi in procesu JBTZ. Politični akterji, kot so Milan Kučan, Stane Dolanc, Andrej Marinc, France Šetinc, Janez Stanovnik in drugi, so vztrajno zanikali, da bi pred aretacijo vedeli za Udbino najdbo tajnega dokumenta. Omerza pa s pomočjo arhiva predsedstva SFRJ v Beogradu neizpodbitno dokazuje, da so bila ta zanikanja nesramne laži – vodilni slovenski komunisti so bili o najdbi obveščeni že pred aretacijo. Knjiga opisuje tudi jugoslovanske posledice – v Beogradu so pričakovali aretacijo Igorja Bavčarja, Romana Leljaka, Melite Zajc, Mirana Lesjaka in samega Omerze (dokument o teh načrtih je Udba poslala Kučanu februarja 1989), vendar iz tega ni bilo nič, saj je bila Jugoslavija takrat že preveč razmontirana.

O Aleksandru (Acu) Vasiljeviću

Posebno poglavje je v omenjeni knjigi namenjeno Aleksandru (Acu) Vasiljeviću, glavnemu “kosovskemu zasliševalcu” v procesu JBTZ. Kot vodilni član KOS-a je Vasiljević osebno več dni zasliševal Janeza Janšo v priporu na Metelkovi. Omerza v knjigi izpostavlja njegovo kasnejšo izjavo iz intervjuja za revijo Duga (12. februar 1993), ki jo navaja kot enega najmočnejših dokazov: “Mislim, da je (Janša na ‘kosovskih’ zaslišanjih v priporu na Metelkovi, op. I. O.) pravilno sklepal, da je Služba državne varnosti Slovenije vojski pomagala z informacijo, da je bil dokument ukraden in da bi lahko bil pri njem, zato da bi ga eliminirala s političnega prizorišča. Spomnimo se, takrat so bile volitve za predsednika mladine in on je bil kandidat. Kasneje so se razmere spremenile in iz sojenja je napravil velik politični kapital, o sebi je ustvaril drugačen imidž, saj je skupaj z Igorjem Omerzo in Igorjem Bavčarjem sestavljal skupino, ki smo ji mi takrat v boljševiškem žargonu rekli meščanska desnica v Sloveniji. Pri njih je dominirala nacionalistična usmeritev in nedvomna opredelitev za samostojno Slovenijo …”

Aleksandar Vasiljević

Zanimanje BND za Janšo

Knjiga se dotika tudi drugih zanimivih vidikov, kot je zanimanje zahodnonemške obveščevalne službe BND (Bundesnachrichtendienst) za Janšo v okviru dvojne kombinacije Rolex, kjer je konfident Žan/Aleksandar Grnjak, “vrbovan” že leta 1969, ovajal srbskega emigranta, v bistvu pa svojega strica Slobodana Stankovića, zaposlenega na Radiu Svobodna Evropa (RSE) v Münchnu. Dokumenti iz maja 1988 pa kažejo, da je BND prek Erika (Werner Ravens) iskala podatke o Janši; Udba je to poskušala izkoristiti za morebitno kompromitacijo oporečnikov kot agentov tujih služb – premetena taktika dezinformiranja, ki se še danes odraža v nekaterih slovenskih medijih in družbenih omrežjih. Avtor opisuje tudi natančna zalezovanja oporečnikov leta 1989 (po urah!), kjer se pojavljajo številna kodna imena: Kaplar (Janša), Deviacija (Igor Bavčar), Filozof (Tine Hribar), Filozofinja (Spomenka Hribar), Negativ (Dimitrij Rupel), Granik (Niko Grafenauer) in mnogi drugi. Knjigo zaključuje opis uničevanja Udbine dokumentacije – ukaz Ivana Eržena 7. marca 1990 in Tomaža Ertla 19. aprila 1990, tik po zmagi Demosa na volitvah, za uničenje seznamov in evidenc do 4. maja 1990. Dosje Kaplarja je bil pretežno uničen; Omerza je na “oskubljenem udbovskem smetišču” našel le tri dokumente in objavlja faksimile zapisnika krškega centra z dne 14. marca 1990.

Zadnji dokument o Janši

Zadnji dokument, ki ga je Igor Omerza objavil v omenjeni knjigi glede zalezovanja Janeza Janše s strani Udbe, je iz 19. aprila 1990, in sicer v povezavi z zalezovanjem Vinka Levstika pod kodnim imenom Hotelir. “Volitve so že mimo, a Udba je še kar živahna!” je dejstvo komentiral Omerza. Levstik je sicer simbol slovenske emigracije po vojni – človek, ki je iz taborišč zgradil uspešno življenje v Rimu kot hotelir, hkrati pa je bil tarča desetletij preganjanja in sodnih procesov v domovini. Njegova zgodba kaže na kompleksnost povojnih razmer, v katerih so se mešali obveščevalne dejavnosti, emigrantski boj proti komunizmu in komunistična represija. Umrl je v Gorici leta 2003.

Petra Janša