Jaka se je vrnil domov

V Jurjevici, Brežah in Kotu, vaseh, približno tri kilometre oddaljenih od središča dežele suhe robe, v poznih nočnih urah s sobote na nedeljo nihče ni ostal ravnodušen. Z razlogom. Po dolgih štirih mesecih negotovosti, upanja in zahtevnega zdravljenja na Floridi se je domov vrnil desetletni Jaka Škof, deček, čigar zgodba je v preteklem in letošnjem letu združila staro in mlado ter sprožila izjemen val solidarnosti po vsej državi.

Mali borec, ki je pri petih letih zbolel za Duchennovo mišično distrofijo, bije bitko ne le zase, temveč tudi za enakopravno otroštvo. Do takrat se je motorično razvijal, vendar je potreboval nekoliko več časa, da je usvojil posamezne spretnosti. V ZDA je prejel odmerek zdravila za gensko zdravljenje Elevidys, ki naj bi upočasnilo propadanje mišic in izboljšalo kakovost njegovega življenja.

Seveda se je morala družina pred tem neomajno podati v neizprosen boj za zbiranje sredstev za zdravilo. Ni šlo za tisoč ali nekaj sto tisoč evrov, znesek je bil astronomski. Sprva je znašal 3,5 milijona evrov, nazadnje pa jim je klinika izstavila račun za približno 2,6 milijona evrov.

Vsak starš je pripravljen za otroka dati vse

»Zdravniki so nam dali zeleno luč za odhod domov, saj po prejemu zdravila ni bilo stranskih učinkov. Že zdaj opažamo, da ima Jaka veliko več moči, dlje hodi, je stabilnejši, bolje spi, skratka, čuti pogum, ki ga pred tem ni imel. Pravi učinki bodo opazni šele čez nekaj mesecev. Zdravnikom v ZDA bomo pošiljali krvne izvide, da bodo lahko spremljali njegovo stanje, doma pa bo opravljal redne terapije,« je zbranim ganjeno dejal Jakov oče Robi, ki so mu tudi tokrat po licih spolzele solze.

Povedal je, da mu je bila ločitev družine izjemno težka, saj je bila mama ves čas z Jako, sam pa ju je občasno obiskoval. Za bratca Oskarja, ki je prav tako težko prenašal bratovo odsotnost, je medtem skrbela babica.

»Vsak starš je pripravljen za svojega otroka dati vse. Če pa imaš ob sebi tako srčne ljudi in prostovoljce, je vse lažje,« je dejal, ko se mu je po vsem prestanem vendarle odvalil kamen od srca.

Tudi Jakova mama Katja je bila polna hvaležnosti. »Brez vas, brez vsakega posameznika, ki je prispeval ali pomagal, nam ne bi uspelo. Sinko ne bi mogel v Ameriko, ne bi prejel tega zdravila in danes ne bi bil bolje.«

Priprave na Jakov prihod so se začele že v poznih popoldanskih urah.

Ko gasilci in vaščani stopijo skupaj

Dvesto metrov dolg cestni odsek od bližnjih Brež proti Jakovi domači hiši v Jurjevici je zažarel v soju neštetih lučk in sveč. Vaščani so z njimi simbolično razsvetlili pot malemu borcu in njegovi družini, da bi natanko vedeli, kje je njihov varni dom.

Posebno vlogo so odigrali lokalni gasilci iz vseh treh omenjenih vasi. Za slavljenca so pripravili veličasten vodni slavolok, skozi katerega je vozilo z družino Škof slovesno zapeljalo na domače dvorišče.

Ob zvokih siren, ploskanju in petju, brez Miheličevega »Veselega Ribničana« seveda ni šlo, se je v soju rotacijskih luči in bakel začel uradni del sprejema. Vzdušje sta z igranjem na diatonični harmoniki dodatno ogrela dva mlada harmonikarja, njune melodije pa so odmevale daleč po vasi.

»To je res edinstven dogodek. Iskreno upamo in si želimo, da nam takšnega sprejema ne bi bilo treba nikoli več pripraviti, saj nikomur ne privoščimo preizkušnje, skozi katero je morala iti ta družina. A ko je bilo to najbolj potrebno, smo stopili skupaj. Gasilci in krajani smo dokazali, da smo tu zanje, pripravljeni pomagati z vsem, kar premoremo,« je dejal Aljaž Pirnat, predsednik PGD Jurjevica.

Goveja juha, krompir, solata

Nato so na vrsto prišli najmlajši. Jakovi prijatelji in vrstniki so se zbrali v skupino ter v en glas ponosno in glasno vzkliknili: »Jaka, dobrodošel doma!« Ob tem so veselo pomahali svojemu junaku, ki je prav med odsotnostjo praznoval okrogli, deseti rojstni dan. V dar je prejel čudovito torto z veliko številko deset in številne šopke rož.

Med tistimi, ki so Jakovo vrnitev najbolj nestrpno pričakovali, je bila njegova babica Anica Škof. Povedala je, kako težki so bili pretekli meseci, ko so z družino v Ameriki komunicirali skoraj vsak dan, zaradi časovne razlike pogosto ob nemogočih urah.

»Skupaj so odpotovali že 16. junija. Doma je ostal Jakov brat Oskar, ki je medtem hodil v šolo in zelo pogrešal svojo glavno družbo. Jutri Jako že čaka pravo domače, nedeljsko podeželsko kosilo: goveja juha, pečen krompir in meso, natanko tako, kot ima najraje,« je razkrila babica Anica.

Jako je prišel pričakat tudi ribniški župan Samo Pogorelc, ki se je zahvalil vsem prostovoljcem, društvu Srčni lev, donatorjem in množici drugih, ki so neumorno zbirali finančna sredstva za izjemno drago zdravilo in pot v ZDA.

»Skupina prostovoljcev ‘Pomahajmo Jaki’ je sinoči, v petek, prejela občinsko priznanje, ki ga v njihovem imenu, tako so se odločili, izročam Jakovi družini kot trajen spomin na neverjetno povezanost skupnosti,« je dodal župan.

Ko se je noč že krepko prevesila v nov dan, je Jaka, vidno utrujen od dolge poti, saj je na letalu ujel le nekaj ur spanca, pomahal zbranim sovaščanom.

Po počitnicah se bo vrnil med sošolce. Mimogrede, onstran luže je vsak prosti trenutek preživel ob učnem gradivu. Kot je povedal, komaj čaka, da jih objame. Zagotovo tudi oni njega.

(mgć)