Izraelska država v boju za preživetje

Kam bi se lahko po največjem genocidu v zgodovini človeštva, ki so ga v drugi svetovni vojni zagrešili Nemci, Evropejci torej, zatekli Judje, da bi lahko živeli mirno kot drugi prebivalci planeta?

Sionistično judovsko gibanje si je želelo vrnitev v mitološko domovino Palestino z Jeruzalemom kot glavnim mestom. Jeruzalem je bil glavno mesto prazgodovinskega Izraela, bil je ustanovljen v drugem tisočletju pred našim štetjem. Država pa je propadla sredi prvega tisočletja pred Kristusom, mitološko so zato krivi Egipčani, ki naj bi zasužnjili Jude.

Mitologija pa je še naprej vplivala na usodo Judov. V drugi polovici prvega tisočletja našega štetja so muslimanski vodje Jeruzalem izbrali za eno najpomembnejših mest islamske vere, kjer naj bi Mohamed začel nočno potovanje na srečanje z Alahom v nebesih. Pred dokončno zasedbo Jeruzalema v prvem tisočletju našega štetja so Bizantinci še zadnjič zavzeli Jeruzalem. Zadnji rimski vladar Heraklij je leta 629 s krščansko pomočjo zasedel Jeruzalem, sledil je eden najhujših masakrov Judov. Jude, ki jih niso pobili, so izgnali iz Jeruzalema. Že sedem let po tem, leta 636, so muslimani drugič zasedli Jeruzalem, takrat so zavzeli tudi Sirijo. V naslednjih dveh desetletjih je sledila hitra muslimanizacija Palestine.

Islamistična ekspanzija

Če mislite, da sta dve milijardi muslimanov, ki naseljujejo 52 muslimanskih dežel in skušajo prevzeti svet, žrtve zatiranja, medtem ko so 16 milijonov Judov z eno samo majhno državo Izraelom zatiralci, nimate ne pameti in ne logike. Spomnite se, da skoraj celotno arabsko bogastvo, vključno z najvišjim nebotičnikom na svetu, izvira iz arabske prodaje nafte in plina, ne izdelkov, temveč surovin, Ameriki, Evropi, Kitajski, Indiji in drugim državam. S kupovanjem goriva ste veliki plačnik arabskega in muslimanskega bogastva, in hkrati islamskega zavojevanja sveta. Samo za primer, muslimanske države v Afriki so: Mavretanija, Somalija, Alžirija, Maroko, Tunizija, Komori, Mayotte, Sudan, Libija, Senegal, Džibuti, Mali, Gambija, Egipt, Gvineja, Niger, Burkina Faso, Sierra Leone in Čad. Islam si prizadeva, da bi prevladal tudi v deželah podsaharske Afrike, kjer neusmiljeno izriva stare domače religije in kristjane. V vojni v Nigeriji je teroristična skupina Boko Haram pred nekaj leti pobila 62.000 kristjanov, padlo je samo 630 muslimanov. Ali je kdo kričal genocid? Spopadi med muslimani in lokalnimi kristjani ter pripadniki drugih ver potekajo še v Podsaharski Afriki, Burkini Faso, Čadu, Keniji, Maliju, Nigeriji, Slonokoščeni obali in v Južnem Sudanu. V Centralnoafriški republiki so muslimani izrinili krščansko vlado, verski spopadi z islamom lahko izbruhnejo tudi v tradicionalno krščanski Etiopiji. Gospa zunanja ministrica, s svojo neomajno podporo Palestincem pomagate širiti muslimansko vero. Če za to niste neposredno plačani, v primeru plačila ste izdajalka lastne države, politično delujete proti svojemu narodu. Slovenci vas plačujemo, vi pa pomagate širiti muslimansko vero, ki ni ne slovenska ne evropska tradicija. Da mi ne boste očitali, da želite širiti brezverstvo, brezverec sem sam in vi ne propagirate brezverstva, pomagate širiti islam, ki je Evropi in Ameriki tuja vera.

Foto: epa

Po drugi svetovni vojni so zahodni zavezniki in Rusi zlahka preselili 16 milijonov Nemcev iz vzhodnega dela Nemčije, ki je sedaj del Poljske, v Nemčijo, pa zato Nemci ne poskušajo okupirati Gdanska. V sporih med državami nihče nikomur nič ne podariti ali odstopi. Da bi Judje spet pridobili nekoč izgubljeno domovino, jim ne preostane drugega, kot da si jo sami vzamejo nazaj. Ta dežela je bila nekoč, več kot tisoč let, njihova. Stalin je nekoč − na koncu druge svetovne vojne zasedel Mandžurijo, Sahalin in Severne Japonske otoke, ozemlja, ki so bila pred drugo svetovno vojno kitajska ali japonska, pa vsaj za zdaj ne poteka poskus nove kitajske ali japonske zasedbe teh ozemelj. Zakaj ne? Ker ni intenzivnih neposrednih pritiskov prebivalcev ali politikov za vračilo nekoč njihovih ozemelj. Poznam japonsko družino Suzuki, njihov stari dedek je bil eden zadnjih japonskih premierjev pred koncem druge svetovne vojne, bili so lastniki velikega dela enega od otokov severno od Hokaida, ki je danes ruski. Čeprav si želijo svojo posest nazaj, pa tega ne zahtevajo preveč glasno.

Kdo je naseljeval Palestino, preden je Mohamed ustanovil muslimansko vero in za vero zavojeval velik del sveta? Palestina je bila judovska dežela. Zato imamo nešteto dokazov. Betlehem je bil rojstni kraj kralja Davida. Jeruzalem je judovsko mesto iz pradavnine, to sveto mesto je bilo prestolnica judovske države, v njej je vladal naslednik kralja Davida kralj Salomon. Salomon pa je bil najpomembnejši kralj Združenega kraljestva Izrael. Salomon je vladal od 970 do 931 pred našim štetjem. Po njegovi smrti se je enotna monarhija razdelila na severno kraljestvo Izrael in južno kraljestvo Juda. Torej nobenega dvoma ni, da so palestinsko zemljo v zgodovini naseljevali Judje, ki so pravi Palestinci. To kažejo tudi krajevna imena, vsa imajo staro judovsko različico, ki je mnogo starejša od arabske različice imena.

Semitska plemena istega izvora

Kako je mogoče, da to deželo danes naseljujejo Palestinci, ki so muslimanske vere? Prvič, genetsko so Palestinci in Judje Semiti, torej so genetično, kulturno in rasno skupina plemen z istim izvorom. V davni preteklosti je bila celotna zahodna Azija, razen Male Azije, naseljena s semitskimi plemeni, ki so se delila na štiri skupine: babilonsko-asirski Semiti (vzhodni Semiti), kanaanski Semiti (zahodni Semiti), Aramejci (severni Semiti) in arabski Semiti (južni Semiti ali Arabci). Genetsko so torej Judje in Arabci istega izvora, izvirajo iz Kanaanitske populacije v Levantu, ta pa je po sedaj znanih podatkih ustvarila prvo človeško pisavo. Nekateri genetski markerji Judov in Arabcev so skupni, nimamo ločenih judovskih ali arabskih genov. Zaradi migracij in interakcij z drugimi populacijami, kot so Egipčani in Mezopotamci, sta judovska in arabska populacija precej raznoliki.

Jeruzalem, mesto, ki so ga ustanovili 3000 let pred našim štetjem, ali “Davidovo mesto” je glavno mesto Izraela, Tel Aviv ali “Hrib pomladi” je drugo največje mesto v judovski državi. Haifa ali “Skrita” je tretje in verjetno najlepše mesto v Izraelu, Eilat je pristanišče ob Akabskem zalivu, torej na Rdečem morju, Nazaret je ime za “Vejo”, Tiberias, ki pomeni “Prijeten (Dober)”, je mesto ob Tiberijskem jezeru in Petah Tikva so “Vrata upanja”. Arabska imena nekaterih mest so al-Quds ali Jeruzalem, Yafa ali Jaffa, Khayfa ali Haifa, Acre ali Akka in Ramala ali Ramla.

Celotno število prebivalcev Izraela je leta 2025 verjetno doseglo 10 milijonov, od tega je bilo leta 2022 73,6 odstotka Judov, 21,1 odstotka Arabcev in 5,3 odstotka drugih. Samo kot primer: 158.900 Arabcev živi v Osrednjem okrožju Izraela, ki ima 1,931.000 prebivalcev, 237.200 Arabcev živi v okrožju Hajfe, ki ima v celoti 939.000 prebivalcev. V Severnem okrožju živi 705.200 Arabcev, to okrožje ima v celoti 1,300.000 prebivalcev. Prebivalcev Gaze, ki verjetno niso všteti v Izrael, je 2,150.000 večinoma muslimanov, prebivalci ob Tiberijskem jezeru so Beduini, Druzi pa so večinsko prebivalstvo na Golanskem višavju. Po kitajski zasedbi Tibeta so na planoto z manj kot dvema milijonoma Tibetancev Kitajci naselili 10 milijonov svojih ljudi, to je Kitajcev. Dotlej tibetanska država z vladarjem dalajlamo ni imela svoje vojske, proti kitajski vojski so jo neuspešno branili oboroženi civilisti. Med nasilno zasedbo so Kitajci pobili mnogo Tibetancev, več kot 100.000 jih je pobegnilo v Indijo. Kitajci so preprosto preplavili Tibet s svojimi ljudmi. Indija in Amerika sta protestirali, brezbrižni Evropejci pa se skoraj nismo zmenili za nesrečo tibetanskega naroda. Nesrečnega verskega voditelja budizma na Tibetu dalajlamo sem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dvakrat srečal na tokijskih letališčih, kako se samo z aktovko, brez lastne države, potika po velikem svetu. Največ časa je preživel v Indiji.

Umazano vojskovanje Hamasa

Kaj se dogaja v Gazi? Levičarski prebivalci Evrope in nekaterih drugih delov sveta kričijo genocid. Prvič, nad kom kričijo genocid, nad tistim narodom, ki so ga eni od Evropejcev − to je Nemci − v največjem genocidu v zgodovini človeštva skoraj iztrebili. Če ne bi bilo Združenih držav Amerike in Južne Amerike, bi jim to malone uspelo. Namerno so zaplinili, izstradali ali pobili z orožjem več kot šest milijonov evropskih Judov. Sedaj pa muslimani, ki v imenu svoje vere ta hip zasedajo ali poskušajo popolnoma zasesti 52 dežel na svetu, neusmiljeno obračunavajo s starimi afriškimi verami in krščanstvom, Jude skušajo vreči v morje. Hkrati Hamas in Palestinci razglašajo, da Izrael izvaja genocid nad muslimanskim prebivalstvom v Gazi. Kako je mogoče, da Hamas, ki je postavil svoje utrdbe in raketna izstrelišča pod poslovne stavbe v Gazi ter iz njih napadel Izrael, trdi, da Izraelci izvajajo genocid nad Palestinci? Z isto pravico lahko trdimo, da je za genocid nad Palestinci kriv Hamas. Če bi Hamas ščitil palestinsko prebivalstvo, vojaške baze in raketna izstrelišča ne bi bili pod palestinskimi vrtci, šolami in bolnišnicami. Ja gospe zunanja ministrica in predsednica države, koga branite in koga obtožujete genocida? Očitno sta vedve genocidnost podedovali po nacistih.

Izraelska vojska (Foto: AFP)

Izraelska vojska je, čeprav je sestavljena iz vpoklicanih vojakov, ena najbolj profesionalnih vojsk na svetu. Če ne bi bilo tako, bi Arabci v vseh preteklih vojnah že zdavnaj izbrisali Izrael iz zgodovine, judovsko prebivalstvo pa pobili in vrgli v morje. Res sem ponosen na osamosvojitveno vojsko Slovencev, ki je v desetih dneh deklasirala jugoslovansko vojsko. Take zmage smo doživljali le v izraelsko-arabskih spopadih in v prvi zalivski vojni Američanov proti Iraku. Zmage kažejo na to, da so se slovenski vojskovodje dobro zavedali nepripravljenosti jugoslovanske vojske − vojske rekrutov različnih narodnosti, udarili so hitro in odločno in v desetih dneh izsilili vdajo jugoslovanske vojske v Sloveniji.

Vrnitev Judov iz diaspore

Judje so bili iz svoje nekdanje domovine Palestine v nekaj več kot 1400 letih razseljeni po vsem svetu. Marsikje so jih preganjali, večinoma zaradi njihove ekonomske uspešnosti, antisemitizem pa je dosegel višek v Evropi s Hitlerjem. Hitler je v svoji knjižici Mein Kampf (Moj boj) naprtil Judom krivdo za vse tegobe nemškega naroda in celotnega sveta. Zato jih je želel iztrebiti iz Evrope. Med drugo svetovno vojno se je zgodil holokavst, v katerem so Nemci pobili več kot 6 milijonov evropskih Judov. Kdor ni videl Auschwitza in drugih koncentracijskih taborišč, ne more vedeti in drugim pridigati, kaj je holokavst. Ne more vedeti, kako je bilo videti življenje v Nemčiji brez pravic, razlaščanje in požigi judovskih domov, kraja judovske imovine, posebej njihovih umetnin, deportacija v koncentracijska taborišča in selekcija za takojšnjo smrt v plinskih celicah ali za delavno taborišče. Ne more se zavedati grozot plenjenja las in nožnih protez, zaplinjenja v 4 celicah po 500 ljudi hkrati s ciklonom B (Auschwitz), ruvanja zlatih zob in požiga judovskih trupel v velikih kuriščih. Te grozote so spodbudile judovski boj za lastno državo in okrepile željo po vrnitvi v njihovo prvotno domovino Palestino. Palestina zadnjih 700 let ni bila država, od leta 1299 do leta 1922 je bila del turške države, sedaj pa je tam Izrael. Pet let po prvi svetovni vojni je Palestina postala angleški protektorat. Jude so se hoteli sprva množično naseliti v Palestino, pa jim Angleži tega niso dopustili. Med obema svetovnima vojnama in po drugi svetovni vojni so se Judje počasi začeli vračati v nekdanjo domovino. Tako je nastal Izrael. Sionizem je bilo politično gibanje Judov, ki je bilo najbolj živo med drugo svetovno vojno in tik po njej. Zgodovina ima posledice. Če ne bi bilo Hitlerja in nacizma, ne bi bilo Izraela, sionizem ne bi nikakor mogel dobiti dovolj privržencev. Namen sionističnega gibanja je bila vrnitev Judov v njihovo pradomovino in ustanovitev samostojne države Izrael. Ali bi lahko šli kam drugam in tam ustanovili svojo državo Izrael? Najverjetneje ne, vsekakor pa ne bi mogli navdušiti judovskega naroda za vrnitev v nekdanjo domovino.  Do leta 1947 tam ni bilo države Palestine, ozemlje pa so v zadnjem tisočletju naseljevali muslimani, ki so sebe tudi imenovali Palestinci.

Dolg niz arabsko-izraelskih spopadov

Po judovski zasedbi Palestine, po ustanovitvi Izraelske države (1947) se je zgodilo približno 14 večjih arabsko-izraelskih spopadov:

11. spopad: Leta 1948 je potekala vojna med arabsko in judovsko milico, ki se je končala s podpisom miru med Izraelom, Egiptom, Jordanijo in Sirijo. Ta podpis je vključeval zeleno linijo med Izraelom in arabskimi državami. Leta 1948 so vojaki z Golanskega višavja, sirski Druzi, dezertirali iz Arabske osvobodilne vojske in se pridružili Izraelskim obrambnim silam (IDF). To je edina arabsko govoreča enota v izraelski vojski.
12. spopad: Palestinska Fedayeenska arabska gverila (1950−1960); palestinski napad je potekal iz Sirije, Egipta in Jordanije, IDF so se uspešno branile in zmagale.
13. spopad: Sueška kriza (oktober 1956); egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser je nacionaliziral Sueški prekop. Temu je sledil vojaški napad Francije, ki je Sueški kanal zgradila, Velike Britanije in Izraela na Egipt, hoteli so okupirati Sinajski polotok. Izraelci so Sinaj zasedli, vendar so se na pritisk Amerike in Sovjetske zveze umaknili za stare meje Izraela. Izraelu je takrat uspelo obdržati odprto Tiransko ožino, to je izhod iz Akabskega zaliva v Rdeče morje. Za trgovino s svetom so lahko začeli uporabljati pristanišče Eilat.
14. spopad: Šestdnevna vojna (junij 1967) je bila vojna med Izraelom in arabskimi sosedi Egiptom, Jordanijo in Sirijo, z enotami so na arabski strani sodelovali tudi Irak, Savdska Arabija, Kuvajt in Alžirija. Izraelci so zmagali in močno razširili svoje ozemlje, od Jordanije so vzeli Zahodni breg, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom, od Sirije Golansko planoto, Gazo pa od Egipta. Začasno so Izraelci prevzeli nadzor nad Sinajskim polotokom. Leta 1969 sem med enomesečnim obiskom v Izraelu z avtom potoval približno do polovice Sinajskega polotoka, cesta je bila zasilna, narejena samo z buldožerjem. Najbolj zanimiv kraj na tem izletu je bilo Solarno jezero. Jezero leži za obalno sipino Akabskega zaliva, je meromiktično, globinska voda pod globino 150 cm je zelo slana, sonce jo pogreje na več kot 50 stopinj Celzija, površinska voda, ki je normalno slana, pa med peskom priteče iz Rdečega moja in ima 21 stopinj Celzija. Do območja današnjega Šarm el Šejka pa sem se peljal z ladjico. Izrael je hotel izredno hitro razširiti svoje ozemlje.
15. spopad: Vojna izčrpavanja (1967−1970) so bila omejena vojna med IDF, Egiptom, Sovjetsko zvezo, Jordanijo, Sirijo in Palestinsko osvobodilno organizacijo. Napetosti so potekale za Sinajski polotok, ki je kamenita puščava z Gazo ob Sredozemskem morju in Eilatom ob Akabskem zalivu, kot takrat edinimi obalnimi naseljenimi območji. Egipčani so hoteli zavzeti Sinaj, ki so ga od leta 1967 nadzorovali Izraelci. Leta 1969 sem bil v Eilatu, izraelski luki ob Akabskem zalivu, dan pred mojim prihodom so na Eilat padle rakete, izstreljene iz Jordanije. Pred vožnjo z motorno ladjico iz Eilata v prihodnji Šarm el Šejk so nas vprašali, kdo od nas zna uporabljati nemški mitraljez šarec, saj so imeli na ladjici več orožja kot posadke. Na srečo se ni zgodilo nič in mi ni bilo treba streljati z izraelskim orožjem. Vojna se je končala z arabskim porazom, meje so ostale iste kot po 6-dnevni vojni.
16. spopad: Jomkipurska vojna (6.−26. oktober 1973). Arabsko koalicijo sta vodila Egipt in Sirija, pri načrtovanju pa so sodelovali ruski generali. Egipt je nepričakovano napadel Izrael na judovski praznik Jom Kipur. Z ruskimi tanki so Jude skoraj porinili s Sinajskega polotoka. Hitre ameriške pošiljke novega orožja so Izraelu omogočile zmago, po devetnajstih dneh se je izraelska vojska (IDF) ustavila pred Kairom, na zahodni strani Sueškega prekopa. Po pogajanjih se je Izrael umaknil na svoje današnje meje, Egipčani pa so v zameno za Sinajski polotok z Izraelom podpisali pogodbo o nenapadanju. Za prizadevanja za sklenitev miru med Izraelom in Egiptom sta leta 1978 dobila Nobelovo nagrado za mir egiptovski predsednik Anvar Sadat in izraelski predsednik Menahem Begin, redka politika, ki sta to nagrado tudi zaslužila. Nekaj let po podpisu pogodbe o nenapadanju so arabski verski skrajneži med parado v Kairu ubili egiptovskega predsednika in Nobelovega nagrajenca Anvarja Sadata.
17. spopad: (1971−1981) Palestinska osvobodilna organizacija (PLO) se je preselila v Južni Libanon. Da bi onemogočil napade iz Libanona, je Izrael leta 1978 sprožil operacijo Litani, v kateri je izraelska vojska izgnala PLO iz dela Libanona. PLO so hoteli izgnati tudi iz preostalega Libanona (1982). Izraelske obrambne sile so v Libanonu ustvarile izraelsko varnostno cono. Na koncu je sledil Južnolibanonski konflikt (1982−2000), v katerem so se bojevali Hezbolah s podporo Irana in IDF s podporo Libanonskih krščanskih milic.
18. spopad: Prva intifada (1987−1993) je bil prvi večji palestinski upor proti Izraelu na Zahodnem bregu in v Gazi. Temu je sledila druga intifada (2000−2005), ki je bila vojna med Hezbolahom in IDF in se je končala z mirom, ki so ga sponzorirali Združeni narodi 8. septembra 2006. Izraelci so prenehali s pomorsko blokado Libanona. Vojna med Izraelom in Hezbolahom (2006) je bila vojna s paravojaškimi enotami Hezbolaha.
19. spopad: Prva vojna v Gazi (december 2008–januar 2009). Tritedenski konflikt med Izraelom in Hamasom, vojna je bila odziv Izraela na Hamasovo raketiranje Izraela. Ko so Izraelci zadušili konflikt, so se umaknili iz Gaze.
20. spopad: Iransko-izraelski konflikt med sirsko državljansko vojno. Izraelci so bombardirali tovarne za proizvodnjo goriva za jedrske bombe v Ir