Iz starega v novo: Ian Ostrožnik

V prazničnih dneh na prelomu leta naše misli sežejo v leto, ki se izteka in tisto, ki se nam obeta. Na spletni strani časopisa Savus objavljamo v prazničnih dneh kratke zapise znanih Zasavcev. Tistih seveda, ki so nam prijazno odgovorili. Vse smo prosili za odgovore na nekaj naših vprašanj. Objavljamo jih v vrstnem redu, kot so nam jih poslali.

Tokrat objavljamo odgovore trboveljskega glasbenika, ki se vse bolj prebija na slovenski glasbeni sceni, Iana Ostrožnika.

Kaj je bilo v letu 2025 za vas najlepše, najboljše, najbolj navdihujoče, kaj vas je osrečilo?

Zame je bilo leto 2025 zelo burno, saj sem še tretjič izkusil izgorelost a čutim, da sem to tudi potreboval, saj leto 2026 začenjam zelo pozitivno in z odprtimi očmi. Kar pa se tiče glasbenih uspehov, sem zelo ponosen na zgodbo, ki jo ustvarjamo s skupino Bohem.

Letu 2025 se zahvaljujem, saj mi je dalo vedeti, da se iskrenost ter zaupanje nagradita in da tudi ko nismo najboljše volje, da lahko nekomu potarnamo, brez občutka nesprejetosti.

Kateri dogodek v Zasavju je na vas naredil največji vtis, vas napolnil s ponosom, in zakaj?

Ne bi znal opredeliti kateri izmed dogodkov me je najbolj prevzel, saj je bilo veliko dobrih momentov. Lahko pa izpostavim, da sem bil glasbeni gost na proslavi vpisa v zlato knjigo učencev, gost legendarni skupini Panda, imel nekaj samostojnih glasbenih nastopov in zelo produktivno ustvarjanje s skupino Bohem in zelo kmalu vam spet postrežemo z novim videospotom.

Katera Zasavka in kateri Zasavec je v letu 2025 po vašem mnenju najbolj uspešno premikal meje? In, seveda, zakaj?

Jure Knez! Ter seveda celotna njegova ekipa, ki premikajo meje nemogočega in Trbovlje nadgrajujejo, kot jih ni še nihče. To, kar ustvarjajo, se  ne more primerjati z ničemur v naši mali državici.

Kot otrok sem si že razbijal kolena po Lakonci, se prebračal s kolesom, motorji, … ni da ni. Ko je bila pod kamnolomom še ne zasuta luknja, smo lovili ribe, imeli downhill progo, enkrat je močno deževje celo zalilo celoten del te luknje in je nastalo ogromno jezero. In ker sem bil seveda vedno največji “idiot”, so me prijatelji dali v odprt hladilnik (bil je del odvrženih odpadkov), in me potisnili, da sem se odpeljal v tri krasne … brez vesla, brez vsega … in ko sem se ustavil, sem se šele vprašal: »Čak, kku pa zdej nzaj?« Hahaha … lepi spomini.

Od nekdaj sem si želel, da se v Lakonci nekaj ustvari. Ker imam zelo rad vodo, sem si želel tudi, da bi naredili na tej lokaciji umetno jezero, ampak dobro … To je spet moja domišljija, ki ne pozna meja. No, da preidem k bistvu: zelo sem srečen in ponosen, da se ustvarja prav na tem mestu čisto ena huda zgodba. Mesto akrobatov! Redno spremljam, kako se okolica oblikuje in občudujem delavce, ekipo Dewesofta/Mesta akrobatov/Katapulta, kako se zabavajo ob “dirkanju” po njihovi progi, urejanju same okolice, ki je bila včasih dobesedno puščava akacij, močvirje … ni da ni. Top! PS: enkrat se bomo ujeli