IZ ARHIVA: Urška Puš, povezana z onostranstvom: »Mrtvi ne štejejo naših obiskov grobov«

Pred dnevom spomina na mrtve večina posameznikov še bolj intenzivno misli na ljudi, ki jih ni več med nami. »Prisotnost umrlih se pred 1. 11. še posebej čuti, še bolj jih zaznavamo,« pojasni Urška Puš, ki deluje kot medij. Medij ima sposobnost vzpostaviti stik z umrlimi in z onstranstvom. Nekateri v to povezavo ne verjamejo, drugi pa stik z duhovnim svetom iščejo zato, da lahko lažje gredo naprej. Ljudje smo si različni – eni verjamejo le v tisto, kar vidijo, drugi verjamejo, da obstaja nekaj več. Urška Puš pravi, da je bila že od malega drugačna – »starejša od vrstnikov, starejša od odraslih – stara duša«.

Da vidi in zaznava nekaj, kar ni vsakdanje, jo je v otroštvu močno zaznamovalo. To se je kazalo tudi fizično – v obliki pogostih bolezni, prehladov in drugih težav. »Da sem drugačna, vem že dolgo,« pove v smehu. Sedimo v prijetnem prostoru v Grosuplju, ki ga napolnjuje blag vonj, obkrožajo ga rože ter številni raznobarvni kamni in fosili. »Spomnim se, ko sem bila še zelo majhna, še preden sem hodila v šolo. Z družino smo šli nekam na obisk. Šla sem v kopalnico po dolgem hodniku mimo lesenih stopnic. Ko sem prišla nazaj, sem staršem in starim staršem povedala, da je v zgornjem nadstropju umrl stric. Vsi so se čudili. Šele ko je moj dedek umiral, mi je povedal, da je v tisti hiši res bival gospod s preužitkarsko pogodbo in da je tam tudi umrl.«

Urška nadaljuje z opisom dogodka iz osnovne šole: »Kot drugošolka sem šla na šolski izlet po Jurčičevi poti. Ustavili smo se pri Polževem, pri cerkvici, in gledali skozi okna. Zagledala sem neko oranžno krono. Te krone ni videl nihče drug. Kasneje sem brala, da o tej cerkvi res krožijo zgodbe – bila naj bi celo zakleta.«

»To, kar vidiš, ni nič«

Staršema je o svojih videnjih pripovedovala, a sta jo tolažila z besedami, da to, kar vidi in čuti, ni nič. »Vsa ta videnja sem tlačila vase, zdelo se mi je, da ne sodim v ta svet. Ne v šolo, ne nikamor. V poznih dvajsetih je vse prišlo na plano. Še bolj sem videla in čutila. Telo se je odzivalo fizično – z bolečinami v želodcu, s težavami s kožo, očmi, celo z revmo.«

S kombinacijo uradne in alternativne medicine je težave premagala. Videnja pa je sprejela s pomočjo osebe, ki ji je pomagala pri spoznavanju z energijami, reikijem, atlantidskim prstanom, nihalom in kartami – vse do sprejetja njenega daru. »To je bil šele prvi krog maratonskega teka,« doda v smehu.

Veliko dela na sebi je prineslo tudi spoznanje, da ima dar zaznavanja umrlih v družini. »Pradedek po mamini strani naj bi prav tako videval umrle. In od očetove mame naprej. Moja mama ima izrazito dobro intuicijo. Sicer se o tem v družini nikoli nismo pogovarjali. Vprašanje pa je, kako bi bilo, če ne bi bila kot otrok tako pogosto bolna. Morda se v te stvari sploh ne bi tako poglobila,« pove Urška in z nasmehom doda, da je oče izjemno ponosen na vse, kar počne – čeprav sam v stik z umrlimi ne verjame.

S svojim darom se je naučila živeti, a priznava, da je v teh dneh – pred 1. novembrom – energijsko še posebej naporno. »Duše so takrat res močno prisotne,« pove.

»Nikoli se nisem počutila ogroženo,« pravi. »Je pa res, da se včasih dogaja marsikaj – predvsem, ko grem na teren, kjer opravljam energijsko čiščenje doma. So duše, ki nastopijo zelo agresivno. Enkrat me je poklicala gospa z Gorenjske, ki je povedala, da je začutila roke, ki jo dušijo. Šla sem tja in duša mi je razkrila, da so ga na tem mestu kot otroka maltretirali. Včasih želijo samo povedati svojo zgodbo.«

Kako medij sploh vzpostavi stik in zakaj jo žalujoči poiščejo?

»Duše stalno vzpostavljajo stik. Ni gumba za vžig in izklop – bolj primeren izraz je gumb za glasnost. Sama se odločim, kako močno želim prisluhniti,« pojasni Urška. »Ljudje me največkrat poiščejo v fazi žalovanja – tisti, ki ne morejo naprej, ali pa tisti, ki jih je smrt ljubljene osebe prizadela bolj, kot so pričakovali. Pridejo tudi po potrditve, ali so nekaj prav naredili, ali pokojni njihovo odločitev odobrava. Drugi želijo razumeti, zakaj se jim v življenju dogajajo težke stvari, in jih povezujejo z dejanji umrlih. Potem so tu samomori in vprašanje – zakaj.«

Po besedah Urške Puš v naši kulturi žalujemo predvsem za seboj – za praznino, ki jo je pokojnik pustil nam – in teh spominov se dolgo oklepamo. »Zato imamo pri nas še vedno toliko grobov in tako malo raztrosov pepela,« pravi. »Žalujoči se oklepajo prostora, kjer pokojni leži. Pokojni si želijo svežega cvetja, razen če groba ne moreš obiskovati pogosto. Nekatere duše celo povedo, kakšen pesek ali barvo sveč želijo. Radi imajo porisane kamenčke, ki jim jih prinesejo otroci,« doda Urška Puš in kot zanimivost pove, da mrtvi ne štejejo obiskov – kolikokrat pridemo na njihov grob –, temveč, da tja hodijo skupaj z nami.