Ivana Djilas gostovala v Tržaškem knjižnem središču

Priljubljeno komedijo Hrup za odrom, ki je v izvedbi vrhunskega ansambla ljubljanske Drame pravkar odprla sezono Slovenskega stalnega gledališča (SSG)v Trstu, je njena režiserka Ivana Djilas s svojo značilno hudomušnostjo definirala kot »vajo proti demenci«: situacijska komika namreč sloni na zelo natančnih in usklajenih igralskih premikih.

Pogovor z v Ljubljani živečo režiserko srbskih korenin, ki so ga skupaj organizirali Tržaško knjižno središče, Slovenski klub in Društvo Slovensko gledališče, je v sredo uvedel novo sezono pogovornih srečanj v Tržaškem knjižnem središču. Ivano Djilas smo Tržačani že spoznali skozi pretekle predstave, med katerimi naj omenimo Maria in čarodeja, ki je nastal prav za SSG in leta 2023 prejel nagrado tantadruj.

Kolumne prelila v knjigo

Tokrat se je prvič predstavila v drugačni vlogi. V pogovoru s kulturno urednico in publicistko Jedrt Jež Furlan je razkrila marsikaj o svojem delu in vse skupaj začinila s kopico anekdot iz zasebnega življenja v pripovedovalskem slogu, ki ga je že vajen, kdor je prebral njeno esejistično zbirko A si lahko vsaj enkrat tiho, za katero je med drugim prejela Rožančevo nagrado. Knjiga, ki jo je avtorica definirala kot »migrantsko avtobiografijo«, je začela nastajati kot serija kolumn za tednik Mladina, v katerih je Djilas pisala o stvareh, ki jim sama pravi »neteme«, saj te teme običajno ne najdejo veliko prostora v časopisih – o ženskah, emigrantih, prekerstvu, starševstvu, debelosti, vzgoji otrok in še marsičem.

Čeprav ima za sabo že dve knjigi – poleg omenjene zbirke je izdala tudi roman Hiša -, pa se Ivana Djilas nima za pisateljico, ampak zgolj za poklicno gledališko režiserko, saj, kot je pojasnila, literarnega ustvarjanja ne zmore načrtovati vnaprej in ga v odmerjenem času pripeljati do knjige, tako kot zmore vsako predstavo tako ali drugače pripeljati do premiere.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.