Ivan Cankar – knez slovenske književnosti

Ob 150. obletnici rojstva Ivana Cankarja sta evropski poslanec dr. Milan Zver ter predsednica Kulturnega foruma SDS in tajnica oz. urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc na pogovornem večeru v organizaciji Inštituta dr. Jožeta Pučnika in Evropske pisarne Milana Zvera razkrivala veličino in aktualnost največjega slovenskega literata.

Žal je ob jubileju slovenska država pod odhajajočo oblastjo namenila premalo pozornosti človeku, ki je v narodovem telesu zapustil izjemno globoko sled. To je bila enotna ugotovitev navzočih, saj lokalne prireditve (v tem pogledu prednjači Vrhnika) in letošnji maturitetni esej pač ne zmorejo nadomestiti državnega poklona enemu svojih največjih sinov. Podobno, kot je spomin na dr. Jožeta Pučnika skoraj popolnoma podhranjen v slovenski prestolnici, tudi Cankarja še vedno ne zmoremo ustrezno umestiti v našo kulturno krajino.

Na nek način je bil obujen spomin na Zverovo pobudo tedanjemu predsedniku Borutu Pahorju, naj se v Ljubljani postavi ustrezen spomenik Cankarju. Pobuda je bila rojena na dogodku pred desetimi leti, ko smo na Vrhniki imeli zanimiv pogovor o Cankarju z akademikom dr. Jankom Kosom. Skupaj s Francetom Cukjatijem sta ugotavljala, da je imel Cankar izjemno sposobnost analizirati družbeno in politično situacijo ter jo tudi napovedovati. V svojem kratkem življenju je ustvaril neverjeten opus literarnih del, ki so v čarobnih ubeseditvah reflektirale vsakdanje življenje. Si predstavljate, kaj bi ta možganski trust še ustvaril, če bi živel vsaj še kakšno desetletje?

Nekdo, ki je ustvarjal take ubeseditve, ni mogel biti produkt zgolj lokalnega okolja. Cankar je bil že v zgodnji mladosti v stiku s smetano takratnega umetniškega ustvarjanja v Evropi. Srkal je evropsko kulturno produkcijo, a se ji ni popolnoma prepustil. Vplivi so že: sama sem npr. v magistrskem delu primerjala Cankarjeve interakcije z znamenitim norveškim književnikom Henrikom Ibsenom. Ni jih enostransko upošteval, jih je tudi zavračal. A vse to je pripeljalo do posebnega Cankarjevega položaja v svetu umetnosti – in ta unikatnost je prišla še najbolj do izraza v zadnjih letih njegovega življenja na Rožniku, ki ga je poimenoval kar “moj dom”. Takrat je bil Cankar mentalno najmočnejši. Žal pa je njegova fizična moč šepala.

Oba sogovornika sta obudila spomin na svoja “srečanja” s Cankarjem. Milan Zver se je razgovoril tudi o tem, kako je v 90. letih z njim osmišljal poslanstvo Pučnik-Janševe stranke. Slovenski literati so od nekdaj imeli poseben odnos do politike, le Cankar je vzpostavil nekakšen trpek odnos do nje, ohranjal je kritično distanco do vseh taborov: liberalcev, katoliškega tabora in socialistov, ki jim je bil po srcu najbliže, a je bil obenem do njih najbolj oster. Dr. Ignacija Fridl Jarc je predstavila svoja osebna in profesionalna videnja Cankarja in vlogo Slovenske matice, ki do velikana slovenske umetnosti ni vselej imela dobrega odnosa.

Naj se vrnem k izvornem vprašanju – zakaj v naši metropoli nima ustreznega mesta. Prvo priložnost so zamudili ljubljanski liberalni župani ob in po njegovi smrti. Približno vemo, zakaj, a ne moremo razumeti. Drugi poskus, da bi Cankarja postavili ob bok Prešernu, je bil v začetku 70. let. Partija je rekla jasen ne. Toda kar najbolj boli, je to, da mu samostojna Slovenija, za katero je že zdavnaj delal in živel, ni izkazala ustreznega spoštovanja. Imamo pa Kardelja in Kidriča (?!) na posvečenih mestih.

Zamujamo še eno priložnost, da rečemu Cankarju, ki je zadnja leta svojega življenja iskal potrditev: da, bil si tisti, ki je videl, česar drugi niso, bil si tisti, ki je naredil, kar drugim ni bilo dano, bil si tisti, ki je slovensko kulturo, edino sveto, kar premore naš narod, kot si dejal – dvignil na take višave. Nisi izbiral lahkih poti, hodil si po strmih, trnovih in kamnitih, če rečem z Župančičem, v hladu, a visoko. Zato si bolje videl, objel svet pod sabo in ga laže osmislil. Zato si postal unikaten, nepopredalčkan, nesmrten. Prišli bodo časi, ko bodo tudi politiki razumeli!

Dr. Andrej Valič Zver