Iščem sonce

Ne, ne bom pisal o svoji novi pesniški zbirki, naslov le-te sem si sposodil za to kolumno, ker ta lepa beseda sonce še najbolj celovito opisuje ali označuje moje življenje. Ne le, da se rad nastavljam soncu, kar menda ni najbolj zdravo – saj imamo tudi kakšno primerno kremo, mar ne -, ampak tudi zato, ker v vsem, predvsem v ljudeh iščem sonce. Toplino, ki jo izžarevajo, srčnost do sočloveka, ki je v težavah, iščem ga tudi v ljudeh z zvrhano mero pozitivnega pogleda na življenje pred nami, a z dovolj kritičnega razmisleka, da znajo, zmorejo in si upajo javnosti sporočiti tudi, kaj vse ni tako, kot bi si želeli. Takim se nam zgodi, da se kdaj in kje od nas tudi poslovijo, kar se je meni kot kolumnistu kdaj že zgodilo, ali pa te sploh ne povabijo v svojo sredino. Povsem normalno in sprejemljivo je, da me v denimo Mladino nikoli niso povabili, čeravno sem jo v času slovenske pomladi dobesedno požiral z očmi. Celo v kasarno v času služenja JLA sem jo „švercal“. A njihov zdajšnji svet ni moj.

Jaz sem in bom pomladnik. Nikoli ne bom in nisem bil nekdo, ki bi v zvezde koval naslednike nekdanjih komunistov, njih simbole in praznike. Preveč gorja so storili. Nikoli nisem bil blizu njih, čeravno so našo generacijo, ki ima zdaj 60 in več let, pogosto vabili v svoje vrste. Tudi z obljubami o kakšnih privilegijih, recimo, ko so se razdeljevala družbena stanovanja, delile službe in podobno. Sem raje čakal in se brez partijske knjižnice, ki je tudi marsikateremu današnjemu politiku, gospodarstveniku pa tudi kakšnemu novinarju odpirala vrata ugodnosti, poskušal „prebiti“ do novega stanovanja brez partijskih in drugih privilegijev, brez preskakovanja vrste. Seveda sem si želel stanovanja, kjer bi imel vsaj stranišče znotraj stanovanja in ne takega, ki sem ga souporabljal s sosedi tako, da sem se vanj prebil prek dolgega skupnega balkona stare rudarske hiše. Četrt stoletja sem odrašča v takem, tudi še potem nekaj let, ko sem komaj osemnajstletni fant postal mož in oče hčerke in nekaj let kasneje še sina.

Ni bilo ravno idilično živeti v majhnem stanovanju s „kiperbušem“, straniščem zunaj in kopalnico, ki smo jo naredili iz „špajze“ kot smo rekli mali shrambi. Ampak, občutek je bil vrhunski. Nič mi ni bilo dano in podarjeno, ne meni, ne mojim in ne ženinim staršem, kot je bilo nekaterim, ki so v članstvu v partiji videli priložnost, da preskočijo vrste. Pa naj, enkrat bova tudi midva prišla na vrsto, sva si rekla z ženo. In sva, ko je naša Slovenija dobila prvo demokratično vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Brez partijske knjižice ali knjižice kakšne nove stranke.

Družbeno kritičen kot sem bil, mimogrede, na nedemokratične volitve in referendume v bivši SFRJ nisem hodil, enkrat, ko sem šel, sem na volilni listek napisal, kar jim gre, in se podpisal. Ta glasovnica je seveda prišla v roke partiji v tovarni, v kateri sem delal. Kar je pomenilo, da me niti pod razno niso več kandidirali za kakšno tovarniško komisijo (za letovanje, za stanovanja itd). Nisem bil pravi. Na kar sem ponosen.

Pravi nisem bil niti za nove stranke. Le eni (prvi, zadnji in nobeni več) sem se pridružil za kratek čas in kmalu spoznal, da tudi stranke v samostojni Sloveniji niso zame. Sem preveč samosvoj. Vihrav. Kritičen. Za razliko od prej v SFRJ pa sem hodil na volitve, vedno izbiral stranke s pomladnim predznakom, česar nisem nikoli skrival, in začel sodelovati z mediji in politiki in družbi nastavljal ogledalo. Ne le nekdanjim naslednikom partije, tudi pomladnikom, ko so bili na oblasti. Tako je še vedno. Ne morem iz svoje kože. Zato sem v mnogih medijih, kjer sem sodeloval, postajal tisti, ki je moteč. Šel sem, ko sem to spoznal, če nisem, so mi kar sami rekli, da je našega sodelovanja konec.

A vedno se kje najde medij, v katerem objavljajo moje kolumne, moje članke. Pa nič hudega, če se kdaj v prihodnosti zgodi, da je kakšne „ljubezni“ konec. Veste, meni zdaj država vsak konec meseca nakaže pokojnino, ki znaša le nekaj več kot je za polno delovno dobo zagotovljena, a je in mi je še bolj kot kdaj prej vseeno, ali mi pokažejo vrata. Pa že prej, ko sem 15 let deloval kot odgovorni urednik na lokalni televiziji, mi je bilo vseeno, če se to zgodi. Ker sem vedel, da bo slej kot prej do tega enkrat prišlo. Nikoli ne kuham zamer. Morebiti dan ali dva, potem pa se jeza in razočaranje razkadita. Moje zlato pravilo je in bo vedno: delaj tam, kjer imaš popolno svobodo, ko je ni, se prijateljsko poslovi, stisni roko in se prepusti lenarjenju ali kakšni novi priložnosti. Vedno pridejo, tako kot so že pred vrsto leti v tem mediju, vesel sem, da soustvarjam tednik Domovina, pišem kolumne za Večer, občasno pa kaj napišem tudi za kakšno društvo ali nastajajoči medij. Dokler bo tako, prav, ko ne bo, pa tudi prav.

Svoje samosvojosti, svoje neuklonljivosti, svojega nestrankarstva, svojega pomladništva, svojega iskanja sonca in pravičnosti ne bom nikoli dal v ozadje, vedno bo v ospredju, to je del mene. Moj moto življenja je v iskanju sonca. In pika.

The post Iščem sonce appeared first on Slovenec.