[Intervju] Tore Rasmussen: Evropsko kulturno raznolikost moramo ceniti in ohranjati

Tore Rasmussen je norveški založnik, ustanovitelj in odgovorni urednik založbe Legatum Publishing in tudi novičarskega portala Rabulisten. Z njim smo se pogovarjali o založništvu, politični situaciji na Norveškem in grožnji množičnih migracij.

Nam lahko najprej poveste kaj več o svojem delu na področju založništva in zakaj ste se odločili ustanoviti založbo?
Založbo Legatum Publishing sem ustanovil, da bi lahko prevedel in izdal knjigo Martina Lichtmesza “Ethnopluralismus: Kritik und Verteidigung” oziroma Etnopluralizem: kritika in obramba. Etnopluralizem je ključni koncept nove desnice, ki si zasluži pravično in temeljito razlago. Kritiki ga označujejo za prikrito obliko rasizma, sam pa menim, da gre za vitalno, četudi težko opredeljivo zmes kulture, zgodovine, dediščine in karakteristik, ki tvorijo dušo ljudstva in jih je treba braniti. Martin Lichtmesz je prvi avtor, ki je to idejo globlje raziskal in predelal njen pomen, potencial in načine, na katere si jo lahko napačno razlagamo. Čeprav jo je nepričakovano na našem delovnem urniku prehitelo nekaj drugih izdaj, bo knjiga letos končno izšla.

No, poleg tega ste objavili tudi nekaj del znanega francoskega misleca Renauda Camusa …
Po naključju sem imel priložnost izdati nekaj del tega francoskega političnega filozofa, bili smo prva založba, ki je njegova dela prevedla in objavila v norveščini. Izdaja njegovih knjig je sprožila na Norveškem veliko debato o veliki zamenjavi in svobodi govora. Od takrat smo objavili več Camusovih del v norveščini in v angleščini, a v prihodnosti se bomo osredotočali bolj na izdajo knjig v angleščini.

Kako pa bi opredelili glavni cilj svoje založbe?
To je predvsem objavljanje celovitih, navdihujočih knjig, ki spodbujajo ponos na našo skupno evropsko dediščino. Evropsko kulturno raznolikost moramo ceniti in ohranjati. Pred nekaj leti sem poslovno obiskal več evropskih mest. V prostem času med prezentacijami in delavnicami sem posedal v pariških uličnih kavarnah in obiskal stolnico Notre Dame, raziskoval pivske kleti v Nemčiji, se sladkal z rogljički na Dunaju in ob espresu občudoval Duomo di Milano v Italiji. Te avtentične kulture vsebujejo bogato znanje, ki si zasluži, da se deli po vsej Evropi. Verjamem, da lahko utrjujemo svojo panevropsko identiteto, s tem ko poskrbimo, da postanejo dela naših avtorjev in mislecev dostopna v različnih državah. Naša etnokulturna identiteta je večplastna; smo Evropejci različnih narodnosti, imamo lokalne identitete − jaz sem denimo Norvežan iz zahodnega dela dežele, ki se ne boji ne dežja ne vetra −, nacionalne identitete in v civilizacijskem smislu skupno identiteto kot Evropejci.

Duomo di Milano oz. Milanska stolnica (Foto: EPA)

Kakšna je zdajšnja politična situacija na Norveškem?
Letos je volilno leto. Velik dogodek je bila mednarodna konferenca o remigraciji REMIG2025, ki so jo 16. avgusta organizirali Norveški demokrati (Norgesdemokratene). Dan pred tem je nemška političarka Lena Kotré iz Alternative za Nemčijo skupaj z voditeljem stranke Geirom Uglandom Jacobsenom obiskala okrožje Grønland v Oslu, ki je bilo podvrženo dramatičnim demografskim spremembam. Kot opozarjajo organizatorji konference, norveške oblasti že dolgo zanikajo resničnost takšnih sprememb. Med govorci na konferenci sta bila tudi Jeff Ahl iz švedskega možganskega trusta Heimr in naš avtor Renaud Camus. S to konferenco so se Norveški demokrati vključili v eno najpomembnejših in hkrati zatiranih razprav v Evropi; kako ustaviti in preobrniti množične migracije. Sprejeli so nov dokument o remigraciji kot politiki stranke, ki je na Norveškem pogumna in nujna politična prelomna točka. Trdno verjamem, da je remigracija racionalen odziv na resnične težave; odgovoren, demokratičen in zakonit odgovor na dolgoročen, nedemokratičen proces množičnih migracij brez privolitve javnosti, ki ustvarja vzporedne družbe in ogroža družbeno zaupanje, gospodarsko trajnost in nacionalno identiteto.

Omenili ste volilno leto. Kako menite, da se bodo odrezali Norveški demokrati?
Bojim se, da Norveški demokrati ne bodo prejeli zadostne podpore, dokler Napredna stranka (FrP) ne bo vodila vlade in razočarala svojih najbolj zvestih volivcev. Glede možnosti Norveških demokratov na septembrskih parlamentarnih volitvah nisem optimističen. Če pa bo Napredna stranka postala največja stranka in dobila svojega premierja, bi lahko Norveški demokrati pridobili do leta 2029 glasove razočaranih desnih volivcev.

Kakšno je na Norveškem stanje glede množičnih migracij?
Norveška migracijska politika je oblika “uvažanja volivcev” za levičarske stranke in je skladna s tem, kar ZN imenujejo “nadomestne migracije”. Konfederacija norveških podjetij (NHO), ki šteje med svojimi člani več kot 30.000 podjetij, odkrito podpira migracije kot rešitev težav starajočega se prebivalstva in ohranjanja dovolj velike zaloge delavcev.

Propalestinski protest v Oslu (Foto: EPA)

Kako vse to vpliva na demografsko sliko?
Do leta 2019 je bilo kar 30 odstotkov dojenčkov rojenih materam, ki so bile rojene v tujini, če ne štejemo otrok migrantov druge in tretje generacije ali pa tistih, katerih očetje so migranti. V kombinaciji z nizko rodnostjo med etničnimi Norvežani in hitro starajočim se prebivalstvom to pomeni zgodovinsko demografsko spremembo. Statistike kažejo, da se bo prebivalstvo z zdajšnjih dobrih pet milijonov in pol do leta 2040 zvišalo na šest kljub povprečni stopnji rodnosti 1,4 otroka na žensko, kar je močno pod zadostno stopnjo za obnavljanje prebivalstva. Rast poganjajo predvsem migracije in višja rodnost med določenimi migranti iz Azije in Afrike. Statistični urad priznava, da se bo celo v primeru intenzivnih migracij prebivalstvo močno postaralo, do leta 2050 naj bi se tako prebivalstvo, starejše od 80 let, več kot podvojilo. Delež etničnih Norvežanov bo upadel v relativnem in kasneje absolutnem smislu. Po vsaki projekciji so Norvežani na poti, da postanejo manjšina v svoji domovini.

V liberalnih demokracijah izvoljeni politiki pogosto prelomijo svoje obljube, sploh glede migracij. Kako je s tem na Norveškem?
Najboljši primer je Napredna stranka. V času volilne kampanje so strogi do migracij, ko pa so na oblasti, je sprejetih več beguncev kot prej. Norveško članstvo v schengenski pogodbi od leta 2001 nam je onemogočilo popoln nadzor naših mej. To je imelo velik vpliv na azilno politiko, saj je olajšalo prihod na tisoče ljudem vsako leto, četudi niso zares upravičeni do zaščite. Napredna stranka in Konservativci (Høyre) obljubljajo strožji nadzor mej, a ker so oboji glasovali za schengen in ga še vedno podpirajo, so njihove obljube vprašljive. Le Norveški demokrati so resni glede obnavljanja suverenosti in izvajanja remigracije.

Bi izpostavili kakšne primere laganja ali prikrivanja resnice glede pomembnih vprašanj, kot so migracije?
Glede migracij levičarski in liberalni politiki velikokrat posredujejo medijem neposredne laži. Tak zloglasen primer je vključeval tri neevropske migrante, dva Somalijca in enega Afganistanca, ki so bili obsojeni skupinskega posilstva 17-letnice. Na sodišču so se iz nje norčevali, se smejali in si dajali petke. Napad je bil načrtovan, sistematičen in brutalen. A režimski mediji so se izogibali temu, da bi omenili njihov izvor, poimenovali so jih »lokalni moški« iz Nordfjorda. Nihče od njih ne bo deportiran, ko odslužijo kazni.

Slika je simbolična (Foto: Freepik)

Obstajajo na Norveškem zakoni proti “sovražnemu govoru”?
Tehnološki velikani in družbeni mediji so večja grožnja svobodi govora kot zdajšnji zakoni. Primer: Vebjørnu Selbekku, uredniku zmernega krščanskega časopisa, je TikTok odstranil video, v katerem je dejal, da obstajata le dva spola, ker naj bi šlo za “sovražni govor”. Se pa tudi zakoni o sovražnem govoru bolj agresivno uveljavljajo, kar pomeni, da bi lahko morebiti več izjav postalo nezakonitih. Za Legatum Publishing to še ni neposredna težava, je pa večja težava za moj novičarski portal rabulisten.no.

Povejte nam kaj več o tem portalu …
Rabulisten je ugledal luč dneva letos, 8. Maja, z namenom promocije nacionalne identitete in objavljanja novic, ki jih osrednji mediji ignorirajo ali sprevračajo. Gre za neodvisen glas, ki se ne podreja globalističnim dogmam ali samocenzuri. Kot je napovedal Spengler, Zahod v svojem poznem civilizacijskem obdobju izgublja voljo do življenja, do rasti in do soočanja s prihodnostjo. Hkrati je ideološki konformizem prišel do točke, kjer se trditev, da je ženska biološka ženska, smatra za škandalozno. Antonio Gramsci je razumel, da se najučinkovitejše vladanje ne izvaja s silo, temveč s kulturno hegemonijo, ko postane vladajoči svetovni nazor tako prevladujoč, da postane odpor nepredstavljiv. Z Rabulistenom bomo opozarjali na politiko, ki Norveško pelje po isti uničujoči poti, po kateri gre Švedska, ko množične migracije pripeljejo do vzporedne družbe in klanovskih struktur, ki spodkopavajo državo. Če hočemo prevzeti kulturno hegemonijo, se moramo najprej spopasti s to, ki sedaj obstaja. Pomanjkljivosti multikulturalizma režim vse teže prikriva; menim, da alternativni mediji lahko odigrajo vitalno vlogo pri rušenju njihove propagande.

Kako povprečni Norvežani dojemajo množične migracije in kakšna je stopnja domoljubja?
Režimska ideološka agenda izgublja podporo. Nedavna anketa Norstata je pokazala, da 48 odstotkov Norvežanov meni, da so praznovanja LGBT+ šla “malce čez rob”. Številne starše skrbi ideološka indoktrinacija v šolah in iščejo pozitivno, navdihujočo literaturo brez spolne ideologije in multikulturalizma. Med mladimi se širi desni val in vse več je mladih domoljubov. Na lokalnih volitvah 2023 je več kot pol moških, starih med 20 in 24 let, volilo za Konservativce ali Napredno stranko, kar je skoraj dvakrat več od žensk v tej starostni skupini, ki so glasovale enako. Na teh volitvah se je kar 41 odstotkov volivcev odločilo za drugo stranko kot leta 2019. Nekateri mladi volivci se sicer čutijo dolžni ostati zvesti svojim starim odločitvam ali pa se odločajo na podlagi političnega ozračja pred novimi volitvami. Zaradi tega sta Legatum Publishing in Rabulisten pri prizadevanju za doseganje študentov in mladih odraslih, ki so lačni znanja in alternativnih stališč, naletela na plodna tla na Norveškem.

Kako gledate na politično stanje v današnji Evropi?
Po naravi sem optimist. Poleg parlamentarnih uspehov desnih strank vidim upanje v zunajparlamentarnih prizadevanjih za remigracijo, kot je bil denimo Vrh o remigraciji v Milanu 17. maja. Metapolitične organizacije, kot so Inštitut Iliade v Franciji, Heimdr na Švedskem in Tradicija proti tiraniji v Sloveniji, mi dajejo upanje. Parlamentarni uspehi niso dovolj. Potrebujemo močna gibanja zunaj parlamentov, da bodo pomikala Overtonovo okno, prenesla boj na ulice in držala politike za besedo.

Boste v kratkem izdali kakšno novo knjigo?
Ravno smo v norveščini in angleščini izdali knjigo Renauds Camusa o remigraciji: Govor v Bourneu. Zatem pripravljamo drugo izdajo knjige »Legitimate Preference« Timothyja Vorgensa, sledila pa bo izdaja knjige Alaina de Benoista o štirih osebnostih nemške konservativne revolucije. Razvijamo tudi platformo za avdioknjige “Vox Machina” (Glas stroja), na kateri bodo prek naročnin lahko posamezni avtorji in založbe prodajali svoje avdioknjige. Pripovedovali jih bodo ljudje ali pa bodo narejene s pomočjo UI, ki bo posnemala glas avtorja. Naš namen je narediti ključna dela francoske nove desnice, nemške konservativne revolucije in drugih vplivnih desnih mislecev dostopnejša kljub visokim stroškom produkcije in grožnjam deplatformiranja. Platforma bo lansirana aprila 2026 na letni konferenci Inštituta Iliade v Parizu.

Kaj bi za konec še položili na srce našim bralcem?
Kot je rekel Saul Alinsky: “Organizirajte se!” Ne popuščajte. Začne se z nekaj “tujimi delavci”, spremeni pa se v Frankensteinovo pošast, ki jo vidimo v Zahodni Evropi. Borite se proti neevropskim migracijam, kot da je od tega odvisno vaše življenje, a saj tudi je.

Andrej Sekulović