Intervju: »Neglede na populacijo je najbolj učinkovito modelno učenje, model si pa ti sam.« -Borut Marolt, ravnatelj SC Logatec

Lani je bilo po podatkih Statističnega urada za 7,5 odstotka več ovadb zoper mladoletne osebe kot leto prej. Vzgojni ukrep ali kazen so sodišča izrekla v 241 primerih oziroma v 28,2 odstotkih več kot leta 2023. Največkrat je šlo za kazniva dejanja zoper premoženje, policija pa pri mladoletnikih najpogosteje obravnava nasilništvo, grožnje, lahke telesne poškodbe, prikazovanje, izdelavo, posest in posredovanje pornografskega gradiva ali spolni napad na osebo mlajšo od 15 let. 

O tem, zakaj prihaja do prestopništva pri mladoletnih, kako bi jih morali obravnavati in kako jih razumeti, smo spregovorili z Borutom Maroltom, ravnateljem Strokovnega centra Logatec, ki »deluje na vseh področjih obravnave otrok in mladostnikov s težavami in motnjami vedenja in čustvovanja.«

Med mladimi naj bi bilo vedno več nasilja, nekateri to pripisujejo razmahu družbenih omrežij. Ali pri vas mladim dopuščate uporabo mobitelov ali je to eden od prvih korakov sankcioniranja vedenja?

To, da je vedno več nasilja, niti ni res, le informacije so vse bolj dostopne. Podatki, ki so na voljo, kažejo, da ga je mogoče celo manj, je pa veliko več brutalnih ekscesov, ki se iz ZDA premikajo tudi v Evropo. Mediji lahko tukaj delajo medvedjo uslugo. Po eni strani mora biti svet informiran, a hkrati informiramo tiste, ki iščejo načine, kako nekatere svoje vzgibe zadovoljiti na medijsko odmeven način in mislim, da je to večji problem. Zahodna družba danes ni tako nasilna, kot je bila še pred tridesetimi ali štiridesetimi leti, kaj šele pred stotimi, ko smo imeli takšne vojne, ki si jih danes ne moremo niti predstavljati. Danes imamo nekakšne nadomestke vojn, ki so grozne in žalostno je to gledati v tem stoletju, a so še vedno »nadomestki« napram temu, kar se je dogajalo nekoč. Če pa odgovorim direktno v zvezi s pametnimi napravami, jih pri nas, v zavodu s srednješolsko populacijo, strogo omejujemo. Uporaba ni dovoljena v nočnem času, v času obveznih vsebin, pouka, interesnih dejavnosti, pri kosilu in pri večerji. Približno dve uri na dan imajo lahko telefone pri sebi, da so lahko v stiku z domačimi, puncami, fanti ali se kratkočasijo.

Po poročilu Uppsala Conflict Data Programa je vojn po svetu sicer vedno več. Ko pravite, da je nasilja manj, ali mislite, da se ljudje manj pretepajo?

Mislim, da je danes družba veliko občutljivejša glede tega, kaj je vojni konflikt. Afrika je bila po drugi svetovni vojni dvajset let v vojnem konfliktu. Ni bilo ozemlja, ki bi bilo mirno, mogoče v Južnoafriški republiki, ampak tam so imeli druge težave z apartheidom in tako naprej. Občutljivost za to je danes precej višja, ampak svet je manj krut kot je bil. Veliko je mrtvih zaradi raznih konfliktov, ampak mi smo postali bolj občutljivi na nasilje in toliko informacij, kot jih imamo o tem, v zgodovini še ni bilo.

Občutljivi na dober ali na slab način? Včasih ni bilo spletnega nasilja, poleg tega so mladi danes zelo podvrženi spletnim vplivnežem, ki spodbujajo tudi retradicionalizacijo družbe, pri čemer se morajo moški »Chadi« odzivati tudi z nasiljem kot »pravi moški«. Poleg tega imamo na drugi strani »incele«, ki verjamejo, da so za njihovo nezadovoljstvo krive ženske, ki »jih je treba disciplinirati«. Občutljivost oni razumejo drugače. Je ta trend opaziti tudi pri vaših gojencih?

Vzgoja se je v zahodnem svetu zelo spremenila. Tradicionalne družbe imajo še vedno večinoma patriarhalni način vzgoje. Ženske so danes v tretjem svetu še vedno v poziciji, ki so jo imele pri nas pred drugo svetovno vojno. Slovenija je glede tega v vrhu enakovrednosti spolov. Seveda ni vse idealno, ampak zdi se, da napredujemo. Povedati hočem, da so se ti »inceli« pravzaprav iz realnega sveta prestavili v virtualen svet. Pred sedemdesetimi leti je bilo tudi pri nas normalno, da so moški razmišljali tako, da jim morajo biti ženske podrejene in nihče se ni spraševal, kako bi lahko bilo drugače, čeprav so pri nas punce že takrat imele določeno svobodo in so obiskovale fakultete. Ampak percepcija moških, če izvzamem tiste intelektualne izjeme, ki so razmišljale drugače, je bila prav takšna in določen del je takšen še danes. Verjamem, da nekateri nimajo niti neke dobre izkušnje s puncami ali niso najbolje socializirani, to je mogoče največji problem današnje mladine na Zahodu. Odraščajo ob pametnih napravah in niti ne potrebujejo fizične socializacije. Informacije, ki jih iščejo na telefonih, pa jih usmerjajo v določen krog, določen algoritem. Mislijo, da imajo z dostopom do interneta ves svet na dlani, a vrtijo se v krogu vedno istih informacij in lahko zapadejo v takšno subkulturo, ki je zanje seveda škodljiva. Pri nas tega ne opažamo, čeprav imamo v matični enoti samo fante, srednješolce, ki so najbolj občutljivi prav za podvrženost takšnim ekstremom. Kar pa ne pomeni, da ni možno, da se bo še zgodilo, ali da se pri kakšnih že dogaja.

Kje pa se skrivajo vzroki za pojav delinkvence? Stereotipno si predstavljamo, da mladi z odklonskim vedenjem izhajajo iz razbitih družin.

Če zelo posplošimo, je to res, ampak ni nujno. V vsakem primeru pa je zaznati dogodek ali več dogodkov, morda gre za kontinuirano obdobje v življenju, otroštvu posameznika, ki ga potem spelje v nezaželene oblike vedenja, ki so lahko tudi kaznive. Imamo družine, ki so navzven videti popolne in tiste, ki so samo navznoter dejansko čisto v redu. Kako nekaj izgleda, niti ni važno. Za zidovi se skriva marsikaj. Ni tudi nujno, da so ti dogodki ekstremni, da gre za fizično ali spolno nasilje, dostikrat gre za psihično nasilje. Včeraj sem gledal dokumentarec o starših, ki otroke dobesedno mrcvarijo na družbenih omrežjih, z njihovimi fotografijami nabirajo všečke in jim tako uničijo otroštvo. Neko dekle je govorilo, da je bila žrtev takšne mame, da ji je to uničilo življenje, ker so jo potem vsi prepoznavali in je morala spremeniti ime in priimek. Tudi to je lahko travmatična izkušnja. Ali pa gre za kakšno travmatično obdobje, ki ga nekdo doživi in ga to odpelje v nezaželene vedenjske oblike. Nimamo posameznika, ki bi prišel iz okolja, za katerega bi rekel, da je bilo »v redu«, kajti »v redu« je večinoma dovolj. Hkrati moramo vedeti, da se za vsako vedenjsko čustveno motnjo skriva več prepletenih dejavnikov. Nikoli ne gre za eno stvar. Seveda so tu lahko v istem obdobju življenja še varovalni dejavniki in če ti prevladajo, lahko celo izničijo nekatere stvari, ki so se dogajale. Nekateri pa imajo že genetske predispozicije, zaradi katerih imajo denimo težave z empatijo ali s čustvovanjem pri sebi, da ne morejo kar tako doživeti močnih čustev in rabijo ekstremne impulze. Takšen posameznik je gotovo bolj nagnjen k temu, da bo delinkvent. Potem so tu še psihološki dejavniki, ki jih je cela plejada, nato šele pridejo kontekstualni oziroma okoljski, pri katerih gre pa v 80 odstotkih za ožjo primarno družino. Tako da vedno je nek preplet, nikoli ne gre za eno stvar. Tako bi lahko razložili marsikaj, ampak ne delamo s številkami, temveč z ljudmi.

Kakšen dejavnik je pri tem dolgčas? V Kopru že par let opažajo družbe mladih, ki vandalizirajo okolico, zdaj s predelanimi mopedi že resno izzivajo tudi policaje. Nad tem se mnogi zgražajo, manj pa je zaznati razumevanja tega, da je mesto v zadnjih desetletjih postalo spalno naselje, prilagojeno starejši populaciji. Mladim ne preostane drugega, kot da posedajo na klopcah v parku.

Vseeno bi na tem mestu žogo najprej vrnil mladim, kajti dolgčas je lahko tudi izbira. Danes je na voljo veliko vsebin, interesnih in drugih, od kulture, umetnosti, do športa. Mislim, da jih nikoli ni bilo toliko. Ko smo bili mi mladi, se prav tako ni veliko dogajalo, imeli smo družbo in odločili smo se, da bomo imeli band. Nihče nam za to ni dal prostora in rekel: »Tukaj se družite, pa boste videli, če boste imeli band.« Ne, sami smo se morali organizirati, najti prostor, kupiti inštrumente, ki so na začetku izgledali zelo slabo, a iz tega smo začeli. Videl sem te posnetke izzivanja policajev in to je precej nevarno tudi za same udeležence, ne le za okolico. Ravno ta teden je v okolici Ljubljane tako umrl mladostnik, ki je šel s skuterjem na vožnjo, ki je bila povsem nepremišljena, neodgovorna, nenazadnje kazniva in plačal je z življenjem. Pri tem gre dostikrat za mladostnike, ki imajo potrebo po prej omenjenih močnih impulzih, ki potrebujejo adrenalin in morda rabijo nekaj več od nekoga, ki samo zadane koš in se mu že to zdi vrhunsko.

Pa bi moralo biti to sistemsko urejeno? Sami ste odraščali v časih, ko je bilo lažje priti do brezplačne uporabe prostora, lažje je bilo narediti koncert, ker ni bilo stroškov obveznega zavarovanja, kot so danes, ali pa stroškov zagotavljanja požarne varnosti, vse skupaj je bilo ceneje. Danes je skoraj za vsakršno udejstvovanje potrebno imeti nekaj denarja. Na Islandiji so imeli sredi devetdesetih največ alkoholikov in kadilcev med 13- in 19-letniki v Evropi. Nato so začeli študirati biokemične procese, ki povzročajo odvisnost. Ugotovili so, da ples, glasba, slikanje in šport v možganih sprožajo enake učinke kot odvisnost od tobaka, alkohola, kokaina, energijskih pijač ali določene hrane. Država je zato uvedla programe umetnosti in športa, v katerih so morali mladi vztrajati vsaj tri mesece, čeprav jih je veliko ostalo vključenih leta. Ti programi so bili brezplačni in danes imajo mlade, ki droge in alkohol zlorabljajo skoraj nično v primerjavi s sovrstniki iz drugih delov Evrope. Je to ena od rešitev, da mladi ne zapadejo v odklonska vedenja? V Sloveniji je še v osnovni šoli brezplačna denimo samo ena šolska ura glasbe na teden.

Poznam islandski primer, vem, da so tam tudi starši zelo vključeni v te aktivnosti. Islandska družba je majhna, po številu prebivalcev so blizu Ljubljani. Seveda ne bi bilo treba vsega izumljati na novo, če jim gre nekje dobro, lahko to poskusiš tudi sam. Ali bo država v to kaj vložila je druga zgodba in pri tem se verjetno lahko zgolj nasmehneva. Še vedno pa mislim, da je najboljše, da vzgib za aktivnost pride iz vrst mladih samih. Dobro je, da imajo mentorja, ki mu lahko sledijo in ima avtoriteto, ki ni ogrožujoča. Seveda bi v idealnem svetu, takšnem, islandskem, popoldan imeli na voljo tri do štiri ure možnosti vključevanja v vsebine, ki bi jim bile blizu, od umetniških do športnih. Pri športu je največji problem ta, da treniraš »zares« in, ko tega nočeš več, nimaš tam kaj početi. Rekreativnost nastopi šele v času študentskih let, pri mlajših pa nastane neka praznina, ki jo lahko izkoristijo tako, da zanje ni dobra. Naj gre kakšna ekipa na sever in pogleda, kako so to izpeljali Islandci, če je uspelo njim, morda lahko tudi nam, zakaj pa ne?

Kar se tiče kulture, je zadnja raziskava bralne pismenosti v Sloveniji pokazala, da branje knjig pada, prav to pa naj bi vzbujalo empatijo in kritično mišljenje. Nekateri celo porast fašizma v svetu pripisujejo temu, da ljudje preberejo manj knjig. Ali pri vas mlade »silite« v branje?

»Siliti« nekoga je tako ali tako neroden termin. Če mladostnika v nekaj siliš, boš doživel kontra učinek. Neglede na populacijo je najbolj učinkovito modelno učenje, model si pa ti sam, vzgojitelj, učitelj, strokovni delavec, kdorkoli. Pomemben je odnos, ki ga vzpostaviš. Mladi, ki so nastanjeni pri nas, imajo zelo negativne izkušnje s pomembnimi odraslimi osebami v svojem življenju in rabijo veliko časa, da ti začnejo zaupati, ali pa ti nikoli ne. Šele, ko ti začnejo zaupati, lahko vzpostaviš določen odnos, šele od takrat naprej lahko vplivaš, kaj spremeniš. Dostikrat verjamemo, da bolj kot si študiran, bolj kot se za nekaj zanimaš, lažje boš mlade pripravil do zanimanja. Pri nas najbolj deluje, da mladi stopijo v delavnico, vidijo kako mojster popravlja avto, vidijo, da on to zna, da se bo avto potem dejansko peljal in bo lepo izgledalo in to dobro učinkuje in naenkrat bi to radi znali tudi sami. Močan vpliv ima lahko torej tudi nekdo, ki deluje skozi preproste, tradicionalne vzorce učenja in z avtoritativno vzgojo, ki je lahko povsem v redu. Ne govorim o avtoritarni, ampak o avtoritativni vzgoji. Ne gre za nekoga, ki bi dokočnal fakulteto, ampak je opravil 5. stopnjo izobrazbe, ki jo je dopolnil za andragoškimi in pedagoškimi znanji. Važno je, da doseže, da mu bo mladostnik sledil, da najde smisel v življenju, da usvoji vsaj delovne navade, ki mu bodo prej ali slej prišle prav pri čemerkoli, česar se bo lotil. Že pri discipliniranju samega sebe.

Kako pa na mlade vpliva institucionalizacija? Sploh sedaj, ko je vse več govora o deinstitucionalizaciji?

Saj tudi pri nas je to pojem, h kateremu naj bi stremeli. Dobro je vedeti, da za določen odstotek populacije to ne pride v poštev, saj potrebuje precej strožje meje, ki jih v zunanjem okolju, izven institucije, ne moreš zagotoviti, ker so lahko nevarni sami sebi. Imel sem primer dekleta, ki je bila institucionalizirana v najstrožji možni vzgojni ustanovi in je bila odvisnica. Ko je dobila možnost izhodov, jo je zavrnila, ker si ni zaupala, saj se tudi mladostniki sami lahko zavedajo, da nekaj časa še potrebujejo strukturo, da ne bodo šli takoj ven po drogo. Če posameznik to rabi, ga je treba v nekem obdobju zamejiti. Deinstitucionalizacija je najbolj problematična pri mlajših. V Sloveniji rejniških družin skorajda ni več, kar se kaže po namestitvah, ki so v porastu. Toliko jih ni bilo že od začetka devetdesetih, kar je žalostno.

So rejniške družine boljša izbira?

Najboljša je družina, rejniška družina je njen največji približek, šele nato je strokovni center, ki je institucija, neglede na to ali gre za stanovanjsko skupino ali ne. Vzgojitelji tam delajo in se menjavajo, četudi so se otroci nanje navezali. To so nenehne travmatične izkušnje. Najboljši nadomestek za družino je rejniška družina, ki gre čez uradne postopke. O rejništvu pogosto razmišljamo kot po drugi svetovni vojni, ko je bilo to izkoriščanje otrok za delo na kmetiji, a ni nujno tako. Rejniki pogosto dobijo travmatizirane otroke in z njimi je težko delati. Poleg tega ni veliko posluha za rejnike, ki dobijo bore malo plačila za to delo. Nenazadnje se morajo izobraževati, od novega družinskega zakonika dalje pa morajo poleg Centra za socialno delo redno obiskovati še družinsko sodišče, kar je stresno za vse vpletene. Upad rejniških družin je zato velik, otroke se institucionalizira, mi pa še kar govorimo o deinstitucionalizaciji. Primerjati se hočemo s Skandinavijo, kjer imajo tudi profesionalne rejniške družine, a pravijo, da pri nas to ne gre, zaradi ustave. Hkrati pa trpamo otroke v institucije, meni se zdi to podlo.

Omenili ste primer mlade odvisnice, kjer bi bilo verjetno dobro imeti strokovno pomoč? Pred dvema letoma je Saša Kveder izdala roman Tokrat bo drugače, ki je izpoved matere, ki je »naredila vse«, da bi njen sin – odvisnik od drog – preživel. Nek nekdanji odvisnik mi je dejal, da je mama narobe postopala, ker mu ni nikoli pustila, da bi dosegel dno, namesto tega mu je v zapor vsakič prinesla nove superge, misleč, da mu bo pomagala materinska ljubezen. Kako se vi soočate z odvisnostmi, ki so v porastu?

Hitrost proizvajanja novih sintetičnih drog je hitrejša od tistih, ki proizvajajo teste zanje. Mi mlade testiramo zato, da vemo, kako pomagati, ne da bi jih kaznovali. Poskušamo jih usmerjati v celo paleto zdravljenj, dejstvo pa je, da reševanje na način, da ves čas skačeš za odvisnikom, nima učinka. Večinoma mora odvisnik res pristati na tleh, potem pa se ali začne klatiti okoli železniške postaje ali se pobere in dejansko začne novo življenje. Mi imamo svetovalno službo, psihologe, socialne pedagoge in delavce, terapevta, tudi zunanjo pomoč s Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog, Pelikana, Drog Arta in drugih, ampak večinoma je v zahodnem svetu zdravljenje le prostovoljno. Če se prepozna, da si mladostnik škoduje z odvisnostjo, da lahko pride do smrti ali trajnih posledic, ga lahko tudi prisilno zdravimo, a le dokler se ne konča akutno stanje. Dolgotrajno prisilno zdravljenje pri nas ne obstaja. Večinoma se trinajstletnica ne zaveda svoje odvisnosti in tega, česa jo bo to lahko stalo kasneje. To so leta, ko se ti »nič ne more zgoditi« in to je problem, saj gre za mlade, ki ne morajo odločati o skoraj ničemer, o svojem zdravljenju pa lahko, ne moremo jih prisiliti.

Kako pa naj pravilno postopamo z mladimi, ki kažejo odklonsko vedenje? Ga lahko preprečimo?

Manj kot je dejavnikov, ki povzročijo, da kdo pride v tako vedenje, več je možnosti, da ga ne bo. Več kot je varovalnih dejavnikov v okolju, več je možnosti, da do tega ne pride. Prosto po Krofliču starši danes pozabljajo, da otrok poleg varnosti, ljubezni in sprejetosti, rabi tudi razumne zahteve, omejitve, določeno mero frustracije, ki je lahko zelo pozitivna. Če se naučiš z njo živeti, se boš naučil vztrajnosti in potrpežljivosti. Mislim, da imajo mladi danes premalo izkušenj s tem, da je treba na nekaj počakati. Sam se spomnim, ko sem kot najstnik na radiu slišal pesem in sem potem tudi tri tedne iskal po ploščarnah to ploščo. Danes jo najdeš na telefonu, čez tri sekunde jo potegneš s spleta. Vse je dosegljivo takoj, ampak druge stvari v življenju ne bodo, zato je dobro imeti izkušnjo, kaj pomeni potruditi se, potrpeti.

Pia Nikolič