[Intervju] Dr. Ernest Petrič: “Zastoj, ki nas bremeni in ovira, moramo preseči, povrniti moramo naši državi dinamiko, zagon in optimizem”

S prof. dr. Ernestom Petričem smo v drugem delu pogovora govorili o prispevku Novi svet in Slovenija, ki ga je napisal za zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek – Novi prispevki za slovenski pomladni program, in mednarodnem dogajanju.

Gospod Petrič, v svojem samostojnem prispevku za zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek z naslovom Novi svet in Slovenija pišete o nastajajočem novem svetovnem redu …

Glede na  omejen  prostor za  pričujoči  intervju  morda  svetujem  zainteresiranim  bralcem, da si tekst preberejo v zborniku. Tu naj le dodam, da me moje  opazovanje in analiziranje mednarodnega  dogajanja zlasti po 2. svetovni  vojni pa do danes vodi do sledečih sklepov:

mednarodni  (svetovni) red, vzpostavljen po 2. svetovni vojni in zamišljen kot večpolni z vodilno vlogo stalnih članic VS OZN, ki pa je sprva tja do 90. let prejšnjega stoletja funkcioniral na temelju  dvostranskega ravnotežja moči, kot nekakšen hibridni svetovni red med bipolarnim (v stvarnosti ) in hkrati večpolnim (po zamisli in institucionalni urejenosti) je vse bolj stvar preteklosti;

nastalo je novo, večpolno ravnotežje moči, pri katerem ne gre več  predvsem za ravnotežje med velesilami znotraj t. i. Zahoda, pač pa za Kitajsko, Indijo, Rusko federacijo, ZDA, islamski svet in EU, če se bo tej uspelo uveljaviti kot notranje povezani skupnosti njenih članic, in  morda Brazilijo, Južno Afriko, Japonsko predvsem kot regionalnimi silami;

mednarodno skupnost še vedno tvori nekaj vodilnih držav ter širša skupnost srednjih in malih držav; zlasti te so v položaju, ko predvsem sledijo dogajanjem, ki jih usmerja ozek krog vodilnih držav;

prihodnji mednarodni red bo po vsem sodeč večpolen, vsekakor pa bodo potrebne pomembne korekture v institucionalni strukturi in pravnih okvirih, zlasti glede zagotavljanja miru; predvsem sistem OZN in še posebej vloga in položaj Varnostnega sveta bosta potrebna resnih razmislekov;

večpolen bo prihodnji svetovni red ne le glede centrov moči, pač pa tudi glede različnih vredno in politične  organiziranosti; zahodna liberalna demokracija bo le eden od načinov družbene organiziranosti.

Je mogoče v ta kontekst dati tudi sedanji konflikt med Izraelom in Iranom, vojno na Bližnjem vzhodu?

Ta vojna utegne trajati, za zdaj ji ni videti konca, prav tako pa ni videti, da bi utegnila prerasti v širši ali celo jedrski konflikt. Strinjam se sicer z oceno, da če bi Izrael, ki se od svojega nastanka bori za svoj obstoj, resno ogrožen, bi za svoj obstoj uporabil tudi jedrsko orožje, s katerim menda razpolaga. Ker pa nobena od vodilnih držav ni  življenjsko ogrožena v tem konfliktu, je njegov potencial, da preraste v regionalno ali celo svetovna vojno, omejen. Verjetno se bo končal z mednarodno konferenco zainteresiranih držav in stalnih  članic Varnostnega sveta.

Če smo optimisti, lahko celo upamo, da bo to tudi prvi korak k reševanju »palestinskega vprašanja« z dvema državama, v bistvu s tistim, kar je bilo na mizi že leta 1947. Problem doslej je bil zlasti Iran in njegovi bolj ali manj »teroristični« zavezniki Hamas, Hezbolah, Islamski džihad in podobni, ki ne priznavajo obstoja Izraela in katerih cilj je slej ko prej uničenje Izraela kot države, tisto, čemur se bo Izrael  upiral do konca, če bo treba, tudi z jedrskim orožjem, če ga res ima. Tudi sedanji napad Izraela na Iran je očitno v tem kontekstu. Izrael se zaveda, da njegov položaj v mednarodnem okolju slabi, da je treba, da  izrabi za zdaj še zanesljivo podporo ZDA za obračun z Iranom in drugimi zanikovalci pravice Izraela do obstoja sedaj, ko Iran še nima  jedrskega orožja in ne kakšne resne podpore med arabskimi državami  z izjemo Hutijev v Jemnu.

Screenshot

No, po številnih ugibanjih je vendarle prišlo do ciljnega ameriškega napada na iranske jedrske zmogljivosti.

Zadnjih nekaj dni smo priča vstopu ZDA v spopad. ZDA – in niso edine − že vrsto let, tudi že ko sem bil pred leti član Sveta guvernerjev IAEA in tudi njegov predsednik, skušajo preprečiti, da bi Iran  pridobil jedrsko  orožje. Nihče pa ni zanikal in tudi sedaj ne, Iranu pravice do mirnodobne uporabe jedrske energije. Sam sem si kot predsednik Sveta guvernerjev IAEA osebno in tudi uspešno prizadeval, da je bila Iranu ohranjena tehnična pomoč agencije ne glede na težave in nejasnosti s transparentnostjo in končnim ciljem njegovih jedrskih dejavnosti. Kazalo je, da se je problem kasneje nekako rešil s sporazumom med stalnimi članicami VS OZN in Nemčijo na eni strani ter Iranom na drugi, a se je to tudi po »zaslugi« prve Trumpove  administracije izjalovilo. Zdaj imamo oborožen spopad, v katerega so posegle tudi ZDA. Upoštevaje interese stalnih članic VS OZN pa tudi njihove dosedanje reakcije na sedanji poseg ZDA menim, da ni videti, da gremo v smeri velikega konflikta. In, dejstvo tudi je, da si položaja z jedrskim orožjem v rokah sedanjega  režima v Teheranu nihče ne želi. Seveda pa tudi v našem času, čeprav so stalno dosegljive in odprte komunikacije med tistimi, ki odločajo,  lahko pride do napak v ocenah, nesporazumov in napačnih ocen, ki lahko vodijo do zdrsa v velik regionalni ali celo svetovni konflikt.

Si upate napovedati nadaljnji razvoj dogodkov?

Nerad napovedujem dogodke in tistih, ki jih napovedujejo kar tako, zlasti v naših medijih, je že dovolj. Po skoraj štirih letih vojne v  Ukrajini, če pa prištejemo še nasilno okupacijo Krima, se bližamo že desetletnici opazovanja dogajanja v zvezi s tem konfliktom, sem vse bolj  prepričan, da se vendarle kaže, da tudi za Rusijo ta vojna postaja  predraga, še bolj seveda to velja za Ukrajino.

Kaže, da je tisti čas, ko so prihajale bojevite izjave tudi o jedrskem  orožju iz Kremlja, mimo. Morda pa le pride vsaj do ustavitve sovražnosti na bojišču, do zamrznitve konflikta na obstoječih položajih, nekaj podobnega torej, kot imamo že skoraj 80 let na  Korejskem polotoku. In nato čez leta, v recimo otopljenih odnosih »Zahoda« z Rusijo, morda bo to šele po Putinu, do resnega  prizadevanja za sklenitev miru med Rusijo in Ukrajino. Dovolj so že  pretrpeli eni in drugi. Slava zlasti junaštvu Ukrajincev!

Vladimir Putin in Ali Hamenei , Foto: Epa

Kaj pa odnosi med Rusijo in Kitajsko?

Vse bolj je kljub čudovitim izjavam o “prijateljstvu” videti tudi resen  potencial za težave v rusko-kitajskih odnosih. Stara razmejitev ob Amurju iz kolonialnih, carskih časov, ki je skoraj privedla v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja do konflikta med SZ in Kitajsko, odprta prostranstva Sibirije, vse očitnejša tekma za vpliv v osrednji Aziji, vse očitnejši interesi Kitajske na Arktiki, pa tudi dejstvo, da je  Rusija po svoji duši vendarle del zahodnega, krščanskega sveta, čeprav je v njeni zgodovini nikoli ni obogatila demokracija ali kako prizadevanje za uveljavljanje človekovih pravic in svoboščin, so siva  območja morebitnih nesoglasij med vzpenjajočo se Kitajsko  in oslabljeno Rusijo. Še zlasti če bodo naraščale kitajske ambicije po hegemoniji v vzhodni in osrednji Aziji.

In končno, mnoge v Rusiji moti postopno padanje v vazalni  položaj  do Kitajske. Navedeno je potencial, ki obeta še zanimive prihodnje čase in tudi zaplete med sedanjima, kot pravi Putin, večnima zaveznicama.

Vladimir Putin in Xi Jinping (Foto: epa)

Vrniva se k Ukrajini.

Začasni ozemeljski status med Rusko federacijo in Ukrajino lahko  preživi marsikoga, ne le Putina, kot je na Korejskem polotoku, kjer premirje traja že blizu 80 let. Navsezadnje so davnega leta 1940  Estonija, Litva in Latvija izgubile neodvisnost, ko jih je anektirala Sovjetska zveza, a so obnovile neodvisnost po spremembah v Sovjetski zvezi in znova postale neodvisne približno v času, ko si je neodvisnost izbojevala tudi Slovenija. Važno je, da v sedanji vojni v Ukrajini ne zdrvimo v širok evropski, morda celo jedrski konflikt. In da ohranimo, obranimo polno suvereno državnost Ukrajine kot članice EU.

Kaj pa Bližnji vzhod?

Na Bližnjem vzhodu upam, da bomo kmalu priča mednarodni konferenci o ureditvi tamkajšnjih  razmer s ciljem soobstoja dveh držav v Palestini. Ta rešitev mora zagotavljati varnost tako prihodnje  Palestine kot tudi Izraela. Tisti, ki tega ne sprejemajo, morajo biti  izločeni, tisti pa, vključno zlasti stalne članice Varnostnega sveta, pa biti porok obstoja obeh držan in njune varnosti. V to smer smo se sicer  počasi, predvsem zato, ker tako rekoč ni trohice medsebojnega  zaupanja med Izraelom in Palestinci, in tudi zaradi vseskozi  zaviralne, destruktivne dejavnosti Irana in njegovih “zaveznikov”,  gibali pred nepotrebnim, za interese Palestine in Palestincev usodnim napadom Hamasa.

Teroristična organizacija Hamas še vedno ne želi položiti orožja (Foto: EPA)

Je ideja dveh držav še realna?

Ob načelnem dogovoru o soobstoju dveh držav v Palestini, ki je  nujen in mogoč, čeprav sedaj zaradi podviga Hamasa oddaljen, bo, tako  upam, vendarle mogoče doseči s kreativno diplomacijo dogovore, kompromise o vrsti konkretnih, sicer težkih vprašanj, kot so inter alia status Jeruzalema, tega središča treh svetovnih monoteističnih ver, problem meja med državama, problem palestinskih beguncev, problem judovskih naselbin na Zahodnem bregu, problem dostopa Arabske Palestine do morja in o še številnih  drugih, ki bodo terjala sodelovanje med sosednjima državama v Palestini.

Velik je strah v Izraelu in malo zaupanja v možnost sožitja s palestinsko državo. Po Hamasovi brezsmiselni in zločinski avanturi ter po izraelskem pretiranem, v marsičem tudi zločinskem maščevanju v Gazi, je videti, da sedanji čas, predvsem zaradi izničenja še tisto malo zaupanja, kar ga je bilo, še ni pravi za iskanje dokončnih kompromisnih rešitev; za reševanje humanitarne katastrofe v Gazi in mednarodni nadzor nad humanitarno pomočjo. Izraelski  položaj na Zahodnem bregu pa tudi v Gazi je status vojne okupacije, ki je po mednarodnem pravu jasno opredeljen in daje Izraelu pravice in dolžnosti, je pa lahko predmet nadzora npr. Varnostnega sveta OZN.

A četudi so v sedanjem konfliktu še bolj kot prej glasni radikali na  obeh straneh in je pogosto slišati “Izrael in Judje v morje” ali “Veliki, biblični Izrael do Jordana”, je na obeh straneh vendarle tudi slišati in moč brati pozive k miru, k sožitju. Na teh je treba graditi  prihodnost tudi v tem delu sveta.

Kaj pa izraelsko-iranski konflikt?

Izraelsko iranski konflikt in iransko že skoraj pol stoletja trajajoče  zanikanje obstoja države Izrael, nastale na temelju sklepa OZN, je z vstopom ZDA v vojno dobil novo dinamiko in razsežnost. Hočeš nočeš je ta konflikt postal internacionalen in eden od  najpomembnejših prihodnjih problemov v mednarodni skupnosti. To  pomeni, da bo stalen predmet mednarodnih konzultacij in tudi  odnosov med velikimi. Če so cilji ZDA in tudi Izraela res omejeni na  preprečitev jedrske oborožitve Irana, in ni razlogov, da bi o tem dvomili, potem lahko pričakujemo vrnitev k iskanju s pogajanji  sprejemljive formule za preprečitev iranske jedrske oborožitve, širjenja tega orožja torej. To toliko bolj, ker je to tudi v očitnem interesu arabskih držav v regiji ter svetovnega miru in varnosti.

Iran, Foto: epa

In še za konec. Za nami je dan državnosti, spominjamo se vojne za Slovenijo leta 1991, ko nas je napadla agresorska Jugoslovanska armada. Kaj bi bilo treba storiti, da bi našo nacionalno državo Republiko Slovenijo, spet usmerili na pravo pot?

Predvsem bi bil vesel, če bi videl, da tisti, ki pri nas v tem zanimivem  in tveganem času vodijo državo, razumejo, da demokracija ne zahteva  enotnosti, pač pa spoštovanje, sobivanje različnosti in soočanje mnenj,  dialog, pošten, toleranten o najboljši ureditvi problemov in izzivov, ki so pred nami. In da se zavedajo, da so s tem, da so prišli na vodilne  položaje, prevzeli veliko in častno odgovornost za urejanje zadev v okviru svoje pristojnosti. Da se od njih pričakuje poštenost, dostojanstvo, patriotizem in seveda tudi znanje, predvsem znanje. V diktaturi se državne in družbene zadeve pogosto urejajo tudi s prisilo, v demokraciji pa le z znanjem, dialogom, s soočanjem različnih  mnenj in predlogov.

Ta pogovor poteka ob izdaji knjige, ki naj bi spodbujala dialog in razmisleke o naših problemih, tudi v kontekstu prihodnjih, vse bolj nujnih volitev. Zastoj, ki nas bremeni in ovira, moramo preseči, povrniti moramo naši državi dinamiko, zagon, optimizem, ki so jo krasili prva desetletja po njenem nastanku, optimizem in zagon, ki smo ga njeni prebivalci čutili. Sedanje stanje prevlade mediokracije moramo preseči, prav sedanji čas zahtevaznanje  in izkušnje, meritokracijo in demokratičen dialog! In v demokraciji je tudi jasno, tega ne smemo pozabiti, da o tem, kakšno oblast bomo imeli, odloča ljudstvo na volitvah.