Intervju: »Brez podcenjevanja nad Belgijke« – Ema Hrvatin, rokometna reprezentantka

Slovenska ženska rokometna reprezentanca bo danes začela kvalifikacije za nastop na evropskem prvenstvu, ki bo decembra prihodnje leto potekalo v kar petih državah. V Areni Bonifika bo v prvem krogu gostila Belgijo, ki ji strokovnjaki napovedujejo zadnje mesto v skupini. Za prvi dve mesti, ki neposredno vodita na prvenstvo stare celine, se bodo poleg Slovenk borile še Nemke in Makedonke, s katerimi se bo Slovenija pomerila v nedeljo v Bitoli. Med izbrankami slovenskega selektorja Dragana Adžića je tudi Koprčanka Ema Hrvatin, ki je na zbor prišla z bolečinami v hrbtu, zato je njen nastop pred domačo publiko še pod vprašajem. Rokometašica francoskega prvoligaša Saint-Amanda ne skriva navdušenja nad prihodom v slovensko Istro, upa pa tudi, da bo pred svojimi navijači lahko nared za uvodno preizkušnjo.

Slovenska reprezentanca se je vrnila v Koper. Za vas je to verjetno nekaj posebnega, saj lahko za nekaj dni pridete domov.

Zame je to nekaj posebnega, saj se ne spomnim, kdaj smo bile nazadnje na Obali. Sem pozitivna in srečna, pričakujem pa tudi dobro vzdušje.

Danes začenjate kvalifikacije za nastop na evropskem prvenstvu z domačo tekmo proti Belgiji, ki bi morala biti na papirju najlažja tekmica. Kaj pričakujete od nasprotnic?

Vsekakor jih ne podcenjujemo. Zavedamo se, da moramo od samega začetka igrati pametno, z glavo, saj bomo le tako prišle do želenega rezultata. Tekma bo služila kot dobra priprava za nedeljsko tekmo s Severno Makedonijo.

Kakšne kvalifikacije se obetajo? Kako ste bili zadovoljni z žrebom?

Z žrebom smo bile relativno zadovoljne. Proti Nemčiji pričakujemo dve težki tekmi, absolutno pa bo težka tudi tekma v nedeljo v Bitoli, kjer je vzdušje vselej peklensko. Pričakujemo neposredno uvrstitev na prvenstvo, torej uvrstitev na eno od prvih dveh mest.

Boste v prvem ciklu računale na štiri točke?

To je vsekakor naš cilj. Kot sem omenila, dosledno, z glavo in s pametjo.

Po olimpijskih igrah v Parizu se je jedro reprezentance spremenilo, saj se je zasedba precej pomladila. Kakšno je vzdušje zdaj na in izven terena?

V naši mladosti vlada poseben čar, saj smo se relativno hitro povezale. Kljub odhodom številnih starejših reprezentantk delujemo zelo enotno in homogeno, skupaj pa stremimo k visokemu cilju.

Kaj mislite, da bo glavna moč te ekipe?

Iz taktičnega vidika vsekakor igra v obrambi ter lahki goli iz protinapadov.

Na čelu reprezentance ostaja selektor Dragan Adžić. Kako se je on prilagodil?

Sama mislim, da je nov elan in zagon dodal zlasti pomočnik trenerja Jan Žbogar, ki je zadolžen za napadalno taktiko, selektor pa se osredotoča predvsem na igro v obrambi. Malce se je res prilagodil, a so stvari večinoma enake kot prej, brez večjih sprememb.

Na zbor ste prišli z bolečinami v hrbtu. Ali boste danes zaigrali?

Iskreno trenutno še ne morem podati konkretnega odgovora. Težko opišem, koliko bi mi to pomenilo. Zares bi mi zaigralo srce, ko bi videla družino in prijatelje na tribunah. Nenazadnje je bila Bonifika moj drugi dom.

Že pet let ste v Franciji, zdaj drugo sezono pri prvoligašu Sain-Amandu, kjer ste kar dobro začele sezono. Kako ste z njo zadovoljni sami?

Individualno bi lahko bilo veliko boljše, saj so me malce ovirale poškodbe. Ekipno pa mislim, da smo začele bolje od pričakovanj, saj smo trenutno na visokem šestem mestu. Zadovoljna sem, verjamem pa, da bo še boljše.

Kako popularen je ženski rokomet v Franciji, v primerjavi s Slovenijo?

Žal moram reči, da ni primerljivo. V Franciji so finančni vložki večji, posledično sistemsko vse bolje deluje, zato sta zanimanje in popularnost športa večja. V Sloveniji pa vemo, kako je v zadnjih letih.

Kako ste se sicer znašli v Franciji? Koliko časa ste potrebovali za prilagoditev?

Dokler se nisem naučila jezika, je bila integracija zelo zahtevna. Zdaj, ko govorim francosko, je vse lažje, saj lažje spoznaš kulturo, ljudi, si bolj odprt in brez sramu. Prilagoditev je uspela, tako da je trenutno vse v redu.

Pogrešate dom?

Iskreno zelo pogrešam Slovenijo, predvsem našo Obalo, saj ni nikjer tako lepo kot tukaj. Pogrešam tudi svoje bližnje, saj se zaradi oddaljenosti ne vidimo veliko. Občasno me obiščejo, a imajo tudi oni obveznosti v službah, nekateri pa imajo težave tudi z letalom. Med letom pridem domov približno petkrat, sem pa tukaj tudi poleti, ko ni sezone.

Poleg rokometa gradite tudi na »drugi karieri«, kot ste jo poimenovali. Kaj torej še počnete?

Študiram pravo in do konca študija me čaka samo še magistrska naloga. Težko je, ko imaš željo uspeti na dveh področjih, kot sta rokomet in pravo. Sama bi bila rada odvetnica, potem pa ne veš, kdaj moraš končati rokomet, kdaj nadaljevati, zato je to zahtevno usklajevati.

Cilji so torej jasni, le še način realizacije morate najti. Koliko časa nameravate ostati v tujini?

Življenje je res nepredvidljivo, tako da ne vem. Absolutno bi ostala vsaj še malo, bo pa odvisno od druge kariere, kot sem omenila. Videli bomo, kako se bo to razvijalo in dopolnjevalo z rokometom.

Andraž Velkavrh