Intelektualna kuga v času prebujenosti

Univerze bi morale biti za odprto razpravo in različna mnenja varen kraj. Skozi zgodovino so v njih med akademiki, profesorji in študenti potekale ostre, mestoma tudi glasne in žaljive razprave, vendar se nikoli ni nihče bal, da bo zaradi izrečenih ali zapisanih besed kaznovan. Bili so sicer taki primeri, a zelo redki.

Čas prebujenosti je prinesel drugačne navade, levičarstvo je nekaj, kar je bilo povsem običajno in normalno, spremenilo v histerično paranojo empatije, socialne (samo)pravičnosti in zaigrane skrbi za (domnevno) ranljive. Danes so tam dovoljene le nadgradnje progresivnih idej in idealov, z vsakim odklonom človek tvega najmanj prho gnojnice.

To je nedavno občutil Matej Lahovnik, ekonomist in redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Njegov zapis na omrežju X v zvezi z urejanjem pravice do dolgotrajne oskrbe, do katere bodo upravičeni tudi tisti, “ki niso nič vplačali v ZPIZ ali ZZZS, npr. bradati ‘otroci’ in njihovi sorodniki iz Gaze”, je zmotil nekatere (očitno zelo “budne”) profesorice. Ker se niso želele javno izpostavljati kot inkvizitorke ali pa niso toliko funkcionalno pismene, da bi same sestavile prijavo, so pri vložitvi zahteve za presojo etičnosti Lahovnikovega zapisa na Komisijo za etična vprašanja Univerze v Ljubljani (UL) poiskale pomoč pri Pravni mreži za varstvo demokracije. Očitajo mu, da njegovo mnenje izhaja iz predsodkov, s čimer širi nestrpnost. Kakopak ima kdor koli pravico, da si o zapisu ustvari svoje mnenje in nekoga tudi prijavi, a glede na zadnja ravnanja UL, ki demonizira Izrael in se je odkrito postavila na stran Palestincev, lahko sklepamo, da bo Lahovnik vesel, če jo bo odnesel z opominom. Da smo si na jasnem. Z njegovim zapisom ni prav nič narobe, povedal je to, kar si misli. In tako je tudi prav.

Zanimivo je, da je Pravna mreža za varstvo demokracije na svoji spletni strani polna visokoletečih besed o spodbujanju svobodomiselnosti, osebne svobode in svobode izražanja, njeno delovanje pa kaže ravno nasprotno. Skupaj s “špeckahlami” med profesoricami dokazujejo, da na akademski ravni ni več prostorastočih idej, kjer se mnenja (ne samo v predavalnici, ampak tudi v javnosti) ves čas krešejo in preizkušajo, ampak prevladujejo komformizem, poslušnost, strah, da se ne bi komu zamerili. To je intelektualna kuga, ki povzroča izgubo samostojnega in neodvisnega razmišljanja. Očitno so popustile vse zavore v obrambi progresivizma. Za ženski trop, ki se je zdaj spravil na Lahovnika, si bom sposodil kar besede urednice spletne strani American Thinker Andree Widburg o nekem podobnem primeru prek luže: “So nore? Ali pa so preprosto levičarke? Pri nekaterih ženskah je to težko reči.” Kar kakopak takoj sproži vprašanje: Ali levičarstvo ženske dela nore ali pa levičarstvo privlači nore ženske? Widburgova pravi, da je vprašanje sicer preprosto, vendar ima odgovor resne posledice za družbo. Če je prvo, bi odprava levičarstva pomenila vrnitev v normalnost in razumnost, če je drugo, to pomeni dvoje: (prvič), levičarstvo je zlo, ker izkorišča nore ljudi, (in drugič) norost je treba zdraviti, kar posledično pomeni manj levičarstva.

Pravna mreža ne išče samo heretičnih razmišljanj, ampak vzame v bran tudi prebujeno oblast. Premier Robert Golob je pred Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK), ki je v osnutku poročila v primeru nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar ugotovila kršitev integritete, tam našel zavetje. Golob je nedolžen, dokler ne izčrpa vseh pravnih sredstev (vključno s sodnim varstvom). To je res, če bi le levičarji imeli enake vatle za vse. Se spomnite leta 2013 in poročila KPK o Janezu Janši? Začelo se je “virantovanje”, ki je povzročilo padec druge Janševe vlade. Takrat ni nihče čakal, da bi prvak SDS izkoristil vsa pravna sredstva, ampak so zahtevali njegov takojšni odstop. In kaj se je zgodilo? Vrhovno sodišče je kasneje ugotovilo, da so mu bile kršene ustavne pravice. No, to je Slovenija. Žal.

Jože Biščak